Dolga pot

Res se bolj malo razumem. Žal. Ko že mislim da vem kaj in kako, pa kje sem in kje nisem, me moja čustva postavijo ponovno na glavo. Presenečam se vsak dan znova kako malo se razumem in poznam.
Stotine sanj sem že davno utopila v bazenu realnosti. Nekatere se v trenutku utapljanja spremenijo v ribice in tako živijo dalje, nič jih ne ustavi, niti to, da sem jim povedala kako jih ne maram. Nekatere sanje pa so tu, resnične, iz mesa in kosti, pa ne dojamem da je res. Morda čakam da bodo končane, bom potem lahko dojela da so bile tu? Seveda jih bo potrebno objokovati in se jeziti nad samo seboj, kako sem ponovno uničila nekaj kar sem si pravzaprav želela.

Lep dan je bil danes, mnogo prelep za službo ...