Valovi

Tisti ta morski so fajn, če niso previsoki :).
Bolj me živcirajo čustveni valovi. Res ne vem kako te dvige in padce malček pod kontrolo spraviti ;). Je pa zanimivo, to pa drži :), ker nikoli ne veš kakšne volje boš čez dve minuti.

Veliki Draški vrh

Z njim imam že od nekdaj težave :P
Prvi poizkus pristopa je propadel, nevem več zakaj že. Drugi bi kmalu, ker smo nekako zašli, pa se je konec koncev vseeno izšlo.
Tale tretji, tokrat plezalni, pa mi bo ostal kot ena res velika šola. Kup napak, takih malih, se je seštelo v en padec, ki se je končal srečno. Sicer ne brez poškodb, kajti če smo dopust začeli z zvitim gležnjem ga je očitno tako potrebno tudi zaključiti. Tokrat pa je bil moj gleženj, pa da ne bi zaostajala sem si raje poškodovala še ramo :P.
Padanja se spomnim skoraj vsega, že med izvajanjem ne estetskih salt mi je bilo jasno stanje enega gležnja, upala sem da nista šla oba. Za ramo se mi sprva ni zdelo da je kaj hudega. Manca, moja soplezalka je po prvem šoku izpeljala reševanje odlično. Vse odločitve so bile na mestu. HVALA!
Zadnja, za obe res skrajna odločitev je bila da vseeno pokličeva na pomoč GRS, čeprav sva se tej misli upirale do zadnjega. Njeno optimistično idejo, da bo vseeno sestopila sama je reševalka sprejela s komentarjem "A, da bomo še tebe pršl iskat čez pol ure?" in jo pripela na svojo popkovino.
...
Prejeli sva kar nekaj naukov, pa malo dodatnega strahu verjetno tudi. Z njim se bova verjetno soočali naslednje leto v kaki drugi smeri.

Pa je mimo

Dopust namreč.
Tokrat za spremembo destinacija nič kaj eksotična, zato pa toliko bolj eksotično dogajanje :). Dopusti bi naj pričela v četrtek, s koncertom v Udinah, pa potem direktno v Sello (Dolomiti) na plezanje za vsaj tri do štiri dni, potem v LJ dopolnit opremo, pa na morje, potem bi se pa prepustili navdihu :). No pa ker so plani zato da propadejo .... se je propad mojih planov začel že dan pred dopustom, ko sem ugotovila da službene obveznosti nikakor ne bodo dopustile pobega v Dolomite.
Koncert torej ostaja. Res mega ... Ugotovila sem da imam še vsaj 30 let da se zresnim, tako da ni panike.
Pa ker smo ostali čez vikend doma, gremo vseeno lahko pomagati na dogodek "frikanje z razlogom". Smo šli, lepo predstavili ERP in fino potrenirali, potem pa še malček plezarije. Uspešno preplezane smeri je začinil zviti gleženj, pa ne moj :P. Urgenca Celje prihajam.
Sledilo je dva dni umirjenega hlajenja gležnja in nekaj zapravljanja časa z nabavo :).
Potem pa morje. Po dolgem času eno tako Morje, ja z veliko, kjer ne počneš nič pametnega, prebiraš lahko čtivo, se sprehajaš po okolici, piješ kavice in pivce, ti je vseeno koliko je ura in kateri dan v tednu je. Priznam po dobrem tednu dni sem počasi imela dovolj, vrniti se je bilo treba.
V upanju da bom dobila kakega soplezalca/ko za petek, se podvizam na redni četrtkov sestanek AO-ja. Pa sem za petek zvisela :(. Prav na hitro se odločim da bom dan dopusta prihranila za kdaj drugič. Sobota in nedelja pa sta uspešno zasedena ... tako se je končal moj dopust :P.