Plani

Ja sem ženska, ki potrebuje plan(e). Plani skrbijo, da ne zbluzim preveč, le en mali mali problemček imam. Veliko teh mojih planov se sfiži ;).
En tak plan, ki mu nikakor ne morem dati kljukice, je zadostiti pogojem matičnega alpinističnega odseka s številom zimskih vzponov. Čisto malo imam na sumu tiste zgoraj, ki prižigajo vreme, da se delajo norca iz mene. Kajti vikend, ki ga imam slučajno fraj (to pomeni, da se ne preganjam s psi nekje na kaki reševalski prireditvi), je zagotovo slabo vreme :(.
Tako je bilo tudi ta vikend. Obeti kako bom združila smučarijo in kak vzponček v času planiranega oddiha v Bovcu, so ostali le obeti, no še to ne saj jih je odplaknil dež v soboto zjutraj. Oddih je bil sicer vseeno prijeten in koristen, savna za dobro počutje, večer pantonime pa za rekreacijo udov, uma in seveda vseh smejalnih mišic.

Lep dan kliče

"Mi smo res zmešani"... mi je rojilo po glavi. Za druženje, trening in malo sonca, narediti kakih 300km? Ja taki smo.
Fajn trening, spet nekaj konstruktivnih debat, ena izsekana sprehajalna pot, nekaj čevapov, pa rešen padalec, to bi bila bilanca lepega dne na južnem gorenjskem (op.p. Gorica).
Sej vem malo osladno se bere, pa vseeno, hvala za povabilo Goricjani ;).
Zaključek pri Lidiji in malih gremlinih pa tako naredi povratek iz primorske še slajši, no pa malo boleč tudi ;).

Pridem

Našla sem, tisti košček v mojem srcu, kjer imam spravljeno veselje do dela s psi. Vsak dan znova sem ga bolje čutila. Tako zadovoljna sama s seboj in s svojim delom s psi že dolgo nisem bila :). Prav vse kar sem si želela na teh lavinah narediti mi je lepo uspelo. Mali pes je osvojil kar nekaj novih veščin, veliki pa se lepo zabaval. Dogodki pred odhodom so se nizali in lepo seštevali v eno zadovoljivo celoto. Odhod v trojki s kombijem se je izkazal za odlično idejo, skupna skrb za pse pa je vsaj v meni zbujala spomine na cirkus :), odpiranje petih boksev in sprehajanje petih pasjih dam že meji na cirkus. Skratka delo na plazu odlično, razpoloženje v sobi odlično, skupno zadovoljstvo udeležencev veliko, krst je uspel, žurka še bolj :), organizacijsko smo speljali vsaj zelo dobro, še vreme smo naročili pravo. Doživela sem enega lepših lavinskih tečajev. Hvala vsem udeleženim :).
Ena črna pika gre moji glavi, res ne morem iz svoje stare premajhne kože? Nekoč bo prišel trenutek, ko se bom naučila kako NE popizdit, al pa vsaj kako tega ne pokazat :P. Sem kar sem? Najbrž bi bil čas da se s tem sprijaznim.

Grem

...pa pa. Za štiri dni v belino, hribe, med pse, tam kjer sem neskončno rada.

Overloud

Moj ljubi marec, mesec v katerem se za vse tiste, ki delamo v računovodstvu, šele zaključi prejšnje leto. Seveda je v tem mesecu tudi lavinski tečaj. Pa še pomlad se začne, dnevi ki bi jih najraje preživela v naravi.... eh, spet jamram :), grem raje dokončat vse kar sem imela še v planu za ta večer.

Zeleno-sivo

Skoraj tako kot črno-belo.
Pa se mi je zdelo nekoliko preveč klišejsko. Rada imam zeleno, novo sveže, rast, rojstvo (aja mimogrede vesela zate Karmen in tvoje izpolnjene sanje, tebi in tvoji družini želim veliko dobrega), pomlad.... zelena je kul.
Siva moja ljuba, velikokrat se počutim sivo, megla, ja žabarka sem, kolikor me je skupaj, pa ne napihnjena, sam taka mala zelena rega. Spet zelena :), zelena mamba, taka interna fora, ko sem jo poizkušala razložiti sodelavcu nikakor ni šlo. Kače ni dojel kot pozitivne, pa pika.
O kačah kdaj drugič.

Glasno

jep, malo mi teksta zmanjkuje. Natančneje tako zelo veliko misli se podi po moji glavi, da imam občutek kot da bi imela en otroški vrtec v lobanji. Saj veste kako zveni kakih 100 otroških glasov naenkrat, pa ne v ubranem petju otroškega pevskega zbora ;), ampak v neskončnem čebljanju en čez drugega. Skratka ne slišim se, ker mi ne uspe izluščiti bistva. Pa še v realnem svetu sem popolnoma neskoncentrirana zaradi tega :(. Kako pa utišat te male zvokce, eee to pa ne vem.
Se priporočam če kdo kaj pametnega pogrunta :).

Lep dan s črno piko

Kaj je tisto kar naš sili v čudne odločitve?
Včeraj smo se odpravili v Desno grapo v Kalški gori. Simpatična in kratka grapica. Že na poti na Kokrško sedlo sva z soplezalko ugotavljali da smo pozni in da če želimo varen vzpon moramo pohiteti. Kajti na južnih pobočjih se je že pošteno posipalo. Kolega, na drugi strani doline sta že obračala, saj razmere niso dopuščale varnega napredovanja. No mi smo bili na severni strani, v senci in dobro predelan sneg je dopuščal varen vzpon. Sledil je sestop in nekje okoli 14:30 se je začel oglašati Bobnar, takoj mi je v glavo šinila misel »upam, da so vsi vzun«. Naslednjo uro je bobnelo in bobnelo, popolnoma mi je bilo jasno od kod ime grape. Danes sem zasledila v medijih, da žal niso bili vsi vzun :(. Očitno je včasih želja mnogo močnejša od razuma. Dve življenji sta tam zaključili svojo zgodbo.