Sem obljubila da o njej kaj več napišem, najbrž je sedaj pravi čas za to. Še je z mano in upam da bo še kar nekaj časa, pa pustimo to sedaj. O tem kako tipično slovensko sem se lotila njenega nakupa sem že velikokrat govorila. V petek popoldan sem se odločila da hočem psa in kupila oglasnik, klicala, se zmenila da pridem in jo šla iskat. Seveda rodovnika nima, ker je to sam en papir, kaj in kako je v resnici nisem vedela, pa me tudi ni zanimalo. Tako nekako na kratko je bilo pred kakimi desetimi leti. Problemi in tegobe vzgoje so se seveda pojavljali, pri njenem odraščanju se moram zahvaliti bolj sreči kot pameti in kakemu znanju. Po spletu okoliščin sem pristala v mali šoli v ne najbližjem kinološkem društvu Ljubljana. Opravili sva še osnovi tečaj in takratni izpit B, vmes pa sem se odločila da me šolanje Tare veseli in da če ne bom nekaj ves čas delala, ne bo ravno dobro. Pa sem se odpravila k našim reševalcem. Ne ravno navdušen sprejem me je doletel, saj pasemska pripadnost ni bila ravno stereotipna. No vseeno so me sprejeli v svoj svet in ta svet me je popolnoma potegnil vase. Lahko rečem da je prav Tare kriva da poznam toliko res dobrih ljudi.
No pridno treniranje me je po kakem letu in pol pripeljalo na izpit. To se začne najina odisejada z R1. Opravljen je bil skoraj dve leti kasneje bolj kot ne z »božjo pomočjo«. V sedmo. Vmes sva sicer res opravili PO1, pa pričeli s poizkusi na PO2, ki je šel skozi tudi v sedmo. Toliko dela kot sem vložila vanjo se na izpitih nikakor ni hotelo pokazati v pravi luči. Koliko solz je teklo raje ne omenjam. Že v naslednjem roku, po opravljeni R1, pa sva suvereno opravili R2, kar mi je bila velika želja že od začetka. MERP! Tam bi rada bila, je bil nekako moto, al kako bi se temu reklo. Nekje okoli četrtega ali petega poizkusa naskoka na R1, je pričela šepati, pa smo sli na pregled, misleč da so strgane kolenske vezi. Ni bilo tako, diagnoza je bila borelija in erlihija, tu sem prvikrat mislila da je konec dela z njo. Izkazalo se je drugače. Dobre pet let je imela, ko sem drugič mislila da jo bom izgubila. V 16 dneh dvakrat zasuk želodca. Po drugi operaciji je bila živ okostnjak, prerezana čez cel trebuh. Najbrž bo morala nehat je bila napoved veterinarja. Pa tudi ni držalo. Koliko dvatisočakov je po tem prehodila niti nisem štela. Tekmovati sem pa tako začela šele kasneje. En plus pa je bil, pričela sem delati s klikerjem, saj je bilo neprestano ležanje brez dela, zanjo preveč. Pa smo se pričeli učiti trikce, kasneje pa sem popravila mnogo vaj poslušnosti. Vedno je bila moj »testni zajček«. Koliko različnih metod je bilo na njej stestiranih tudi na vem. Ko sem nekako opravila izpite, sem se odločila za nov iziv, tekme. Prvo leto, ko sem se prijavila, sva pogoreli v preveliki želji. Naslednje leto opraviva kvalifikacije 100%, pa se popolnoma zaplete kak teden dni pred odhodom. Tri dni sta se Mare in Katja borila in na koncu tudi uspešno izborila. Svetovno, naredila sem popolnoma začetniško napako in iskanje ni šlo. Letos pa sem s kvalifikacijami začela bolj zaradi njenega veselja ....
Učila me je potrpežljivosti, doslednosti, poslušanja, zaradi nje sem se odločila da postanem inštruktor, kjer se ponovno učim, kako z ljudmi (vsi ki me poznate veste kako to gre), z njo sem prepotovala precejšen del Evrope, pri tem spoznala veliko ljudi, kar nekaj je takih, ki so name močno vplivali in si želim da bi še dolgo gojili prijateljstvo, bili tudi moji učitelji.
Moj najboljši pes ;)
foto: Kaja Toroš
