ponedeljek, 23. avgust 2010

Dobra polovica

Ja, dobra polovica avgusta je mimo in s tem tudi polovica "mojih poletnih potovanj".
Prejšnji vikend sem se potila v Avstriji. Na avstrijsko državno prvenstvo sem peljala devet tekmovalcev, sebe pa na naporno stažiranje. Dva dni in pol sem ocenjevala delo reševalnih parov, skupaj z delegiranimi sodniki. Naučili so me veliko, videla sem dve lepo izdelani sledi, kar nekaj res lepega dela iskanja v gozdu, žal zamudila res dobro delo na ruševini, ter uspešno ujela tekmovalko z najbolje ocenjeno poslušnostjo. Vsakič znova, ko sem se vrnila v naš "kamp", sem naletela na nasmejane obraze, včasih tudi do solz in res dobro vzdušje. Nočna neurja pa so poskrbela, da so se naše zaloge adrenalina praznile ponoči in ne pri delu :). Ugotovili smo, da je kampiranje fajn, da so skrivnosti jutranjega umivanja lahko res zelo zabavne, da mravljice lezejo marsikam, da kri spravi pokonci tudi ušesa, pa najbrž da sem še kako resnico zamudila :).
Ta vikend pa smo se potili v Italiji. FCI svetovno prvenstvo 2010. Nekako so me določili za vodjo PO ekipe v sestavi Robi & Ajka, Darko & Kala, Tilen & Kali. Glede na to, da se je pravilnik spreminjal še tri tedne pred tekmo, nismo pretirano treninrali, saj niti ni bilo mogoče. Močna želja da ne bi bili prvi je bila tako zelo velika, da sem seveda izžrebala štartno številko ena. Vsaj iskanje je bila prva disciplina, sem se tolažila. Kaj lahko pričakujemo se nam ni niti sanjalo :). Hujšega ni bilo sicer, razen italijanske "točnosti". Čakanje skoraj eno uro do iskanja, nam ni načelo živcev, prej bi rekla da nasprotno saj smo se popolnoma sprostili. Taktiko iskanja sem si zamislila šele na območju, ko sem dobila skico, in jo tudi sproti prilagajala. Vseeno smo končali z enim markerjem manj. Delo se je sodniku vseeno zdelo dovolj dobro, da ga je ocenil pozitivno. Seveda smo "ženovali in moževali" po bitki, ter bili vsi pametni, če bi .... Ampak nismo :). V soboto ob 12ih nas je čakala poslušnost. Prej pa še navijanje za ruševince, popoldan smo si ogledali njihovo koncertno iskanje, AC/DC je imel ravno dovolj časa da se je iztekel ko so končali z vsemi markerji. Res LEPO! Sobota zjutraj so oddelali še poslušnost si prislužili 165 pik in pred njimi je bilo samo še čakanje :), do zvečer ko so objavili rezultate. Tretje mesto! No torej, samo še poslušnost ob 12ih, pardon ene petnajst minut zamude, ker se je šef (nevem točno kateri) vozil s helikopterjem :). Priparadiramo na poslušnost, trdno odločena da bom predstavila ekipo, to tudi storim, se mi zdi da se sodniku najprej neki ni zdelo da bi me poslušal :). Baje je iz tribune izgledalo zelo lepo, kako je bilo ne vem. Večino časa namreč sem vodila vodnike v koloni. Z delom vodnikov moram priznati sem zadovoljna, kljub občasnim diskusijam se med delom ni negodovalo. Tudi psi so na iskanju dali vse od sebe, za poligon pa vem da bi lahko bilo tudi boljše. Končni izkupiček je peto mesto. Lep vikend je bil.
Sedaj pa pranje cunj in v sredo ponovno pakiranje, tokrat grem tudi s Caplom mal delat :). Varpolje 2010 prihajamo :).

sreda, 18. avgust 2010

četrtek, 12. avgust 2010

skoraj 1:1

Ni rezultat tekme, tak je izid pogrebov letos :(. Ena teta, ta prava, pa en stric, ta neprav, al kako se že reče če je od tete mož. Eh zakomplicirala sem.
Upam, da je to končni letošnji rezultat :S.
Edini plus pogrebov je, da družino pripeljejo skupaj. Vsaj z nekaterimi se namreč res dolgo že nisem videla.

Je čas za nova srečanja in je čas za slovo... slednjih imam za letos dovolj.

sobota, 7. avgust 2010

Svetovno prvenstvo - drugič

Tokrat kot vodja ekipe. Priprave na odhod so bile v znamenju ene same misli, Tara. Vseeno mi je bilo kaj bom pozabila, ali imam sploh spakirano .... . Vikend sem preživela v poslavljanju od mojega čudovitega psa. Od četrtka ni več hotela jesti, dihala je vedno težje, vsako vstajanje je bilo projekt zase. Po glavi so se mi podile misli kaj je prav in kaj ne. Me bo sploh dočakala da se vrnem iz Žatca? Ko dan pred odhodom ni hotela več niti vstati, mi je bilo jasno, da ji dolgujem še zadnjo uslugo. Še zadnjič je odšla na trening se pocartat, nato pa pozdravit svoje preminule prijatelje. No pa smo pri pakiranju, ki me je zaposlilo, da sem se vsaj za silo psihično pripravila na svojo nalogo vodje ekipe.
Zbor na Rojah, kot ponavadi se nismo odpravili točno ob uri. Pa tudi na Šentilju dogovorjena ura dobi 15 minut pribitka, pa še eno kavico in nekaj smeha. Priznam, da mi je bilo lažje ker sem odšla in dobra volja sopotnikov mi je pomagala, da sem obdržala glavo pokonci. S kilometri prihajajo debate, konstruktivne kot so lahko samo v ERPS kombiju. Naše vožnje nikoli niso samo transport do cilja, vedno postanejo popotovanja :). Tudi tokrat je bilo tako. Nekaj kilometrov iz Brna smo morali zapustiti avtocesto in tako se je začelo naše spoznavanje Češke. Po dobrih 13 urah popotovanja smo prispeli v Žatec in spoznali naš »hotel«. Smeha in zabave na ta račun ni zmanjkalo cel teden. Vodovodne napeljave, oprema sob.... vse po češko. Namestili smo se, se sprehodili po mestu, še malo poklepetali in se odpravili k počitku v naše skromne sobice.
Na veterinarski pregled in prijavo smo se odpravili dopoldan. Brzina dogajanja pri tem je seveda ponovno po češko :S. Ekipa se do veterinarja odpravi sama, mene pa se Vlado usmili in me povabi na kavo. Najbrž sem izgledala slabo :). Popoldan nas je čakala uradna otvoritev, ki se je tokrat odvijala samo na stadionu in ni bilo potrebno paradirati čez celo mesto. Pa še vreme nas je prijazno osvežilo. Točo smo hvalabogu dočakali v kombiju. Še večerni žreb, kjer je pisanje štartnih številk predstavljalo svojevrstno dogodivščino, saj ozvočenja ni bilo, izgovorjava številk v angleščini pa tudi ni bila vedno ravno razumljiva. No nekako smo uspeli zaslišati večino tekmovalcev.
Začelo se je ... Seba štarta s poslušnostjo, solidno izpeljeta. Popoldan ima še iskanje, išče pa tudi Tomi. Pravi šok sem doživela ko sem ugledala »parkirišče« ob ruševini. Razbeljen betonski kotel :(. Prvi išče Seba, dva sta hitro zunaj, lepo oblajanja, upanje je še na višku. Z vsako minuto ki je minila pa vse bolj kaže na to da ne bo šlo. Res ni šlo, tretji v kleti je bil za Lona prevelik zalogaj. Malček sklonjene glave počakamo še Tomijevih 30 minut. Sherpa najde vse tri in jih slabo oblaja. Upanje, da bo delo vseeno ocenjeno z zadostno, se razblini v trenutku ko sodnica prične podajati oceno z besedami: »I'm very very sorry..«. Sodničina izjava dneva pa je bila zagotovo opravičilo Urošu, ko mu je prekinila delo »Please, don't cry« bilo pa ji je tudi tokrat »very sorry«. Tekomovalci so se trudili in borili dalje, žal pa vsem ni šlo na iskanju. Štiri dni je sonce žgalo v vsej svoji moči, poligon je bil prava kurilnica, vseeno pa so večinoma tekmovalci prikazali dobro delo. Do zaključne ceremonije, potem pa ponovno oblaki in veter, ter nevihta, tokrat smo ji popolnoma ušli.
Razpoloženje do sobote zvečer ni padlo, potem pa smo izvedeli za smrt švicarskega psa .... Priznam meni se je prav počasi pričelo vse sesuvati in se nisem več pobrala do odhoda. Mečkanje Cubine glave je dodalo še malo, prečrtana tabla »Žatec«, pa je zame pomenila da sem lahko spet samo jaz. Kake pol ure joka sem si vzela... Potem pa sva z Urško izmenično klepetali z Urošem, o konjih, kolesarjenju, dopingih, vzgoji, šolanju .... pa najbrž še o čem ;).