Ponosna

Res sem ponosna :), tako zelo da moram to deliti z vsemi. O reševalnem inštruktorstvu in uspešnih varovancih sem pisala prejšnjikrat.
Tokrat pa so me navdušili tečajniki pasje šole Fajn pes. Vodniki in njihovi še ne leto dni stari psi so prikazali res lepo vedenje, tako v urbanem okolju, kot tudi na pravi pasji žurki.

Lepo je videti da se najino delo in vizija "materializira" :). Kako je izgledalo? Pet vodnikov, pet psov, lepo hodi na povodcu, prav vseeno jim je za lajajoče pse, ne silijo v mimoidoče tudi če so to psi ki jih ne poznajo, spuščeni se na svoje ime odzovejo s prihodom k vodniku, še na blatu lepo sedijo in čakajo na vodnika. Fajn psi!

Ko ti gre na jok ...

... od žalosti in veselja hkrati, res ni lahko ;).
Pomemben del moje identitete je "inštruktor". Delo z reševalnimi psi in njihovimi vodniki me res veseli. Sicer ni vsak za vsakega in tako tudi vsi ne razumejo mojega komuniciranja. Baje sem kača, kaj to pomeni si preberite tu. Nekaterim to ne ustreza, drugim pa. Ti slednji so tisti, ki doprinesejo veliko in še več k moji identiteti inštruktorja. Njihovo veselje in zadovoljstvo ob uspešno opravljenih preizkusih, izpitih, testih ... pa neprecenljiva nagrada. Bolje kot mastercard ;).
Še težje pa mi je ob neuspehih. Porajajo se mi vprašanja, kaj sem naredila narobe, kaj bi pri treningu morali spremeniti, najrazličnejši dvomi me prevzamejo.

Tak hecen vikend je za mano. Vesela in zadovoljna, saj je Kaja s Silo dosegla to kar sem že dolgo vedela, da sta sposobni. Matej in Žiga sta si suvereno prislužila izpit, svoj prvi. Saška prav tako uspešno opravila še drugo enko.
Žal pa vsem ni izšlo. En prav poseben reševalni par si ponovno ni uspel izpolniti želje. Hudo mi je zanju ...

Baje da je treba držati glavo pokonci in gremo novim zmagam naproti ... tole sem pa potrebovala danes. Hvala! Torej vse ob svojem času, pa bo.

Od višine se zvrti

No meni se tokrat ni :).
V sredo na Capin rojstni dan, smo se odpravili na Viševnik. Da ima Capa svoj "praznik" sem se sicer spomnila na poti, tako da to "darilo" ni bilo ravno v planu. Sumim da je ni motilo, saj je res uživala v dirkanju po snegu, še vabila k igri njene najljubše Sile je niso premamila. Pa to ni poanta mojega zapisa ;).
Minilo je krepko več kot eno leto od kar se nisem spravila tako visoko. Še na nadmorski višini izhodišča nisem bila prav pogosto. Padec mi je očitno pustil precej zadržkov :(. Presenetljivo lahko je bilo, bala sem se da bodo misli o obračanju močnejše. Z Viševnikom imava namreč precej pestro zgodovino obračanj, nekako nisva prav velikokrat za skupaj. Tokrat pa sva z Žigom sproščeno copotala prva in se po slabih dveh urah čudila, da sva že na vrhu. Prvi sneg je najbrž do danes že pobralo, prvi vzpon v zimskih razmerah letos nam je pa vseeno uspelo opraviti :P. Veselje in volja do vzpenjanja v gore pa se vrača :).