Še en ta pasji vikend

Čas da se malo preverimo je spet prišel. Prve kvalifikacije v novem koledarskem letu so vsakič prekmalu, no mene nekako vedno presenetijo nepripravljeno. Letos ni bilo dosti boljše. Da sem vsaj malo trenirala se moram zahvaliti Kaji, še vedno pa premalo in prepovršno za res zadovoljivo predstavo. Fokus pa je tako satelitsko razpršen vse naokoli, tako da ga pravzaprav sploh ni. Ponovno doživljanje svojega notranjega dialoga, tam nekje sredi poslušnosti, ni prav nič pasalo. Namesto da se bi posvetila svojemu »plesu« s psom, sem se raje debati same s seboj. O čem je tekla debata sedaj ne bi več vedela, bila pa je burna in tisti moment zelo pomembna. Za moj okus samo zadostne ovire, pa kaj več niti ni bilo pričakovati. Malo je kriva lenoba, čisto majčeknu pa se lahko izgovarjam na vreme, trenirala jih res nisem. Edino iskanje je bilo optimalno, lepo motiviran pes, dovolj solidna nakazovanja in nadvse iznajdljivo preverjanje kaj je za zaveso. Starči se namreč ni kar tako podala v skok čez oviro kjer je bil doskok zagrnjen z zaveso. Končni izkupiček opravljena kvalifikacija. O točkah raje ne bi, jih je po moje mnogo preveč, sej ne da bi se pritoževala vseeno raje preveč kot premalo.
Danes pa smo se ena mala čredica iz različnih koncev Slovenije dobili na najbolj prepišnem delu Ljubelja. Nekoliko mirni so se mi zdeli gostitelji, ponavadi so njihove debate bolj burne. Vsekakor pa se nad gostoljubjem zopet ni bilo za pritoževati. Tako smo se solidno pohladili, zaradi vetra, in vsake toliko solidno pogreli, zaradi čaja in kopanja :).