Iti ali ne iti

je bilo vprašanje. Na izpit iz alpinistične zimske tehnike namreč. Na koncu sem se odločila, da če ne poizkusiš pač nimaš nobene šanse da narediš. Pa sem šla. Izpit sem uspešno opravila in na koncu sem bila celo čisto malo ponosna nase, kajti glede na vložen trud je bilo znanje kar zadovoljivo. Očitno so nam lani dobro predstavili potrebno. Veselje ob uspehu je skalila moja izbira »soplezalca«. Sej vse lepo in prav, a kot pregovor pravi »Navada je železna srajca«, tako je najina naveza funkcionirala kot sva navajena. A ravno ta način funkcioniranja je bil razlog za veliko spremembo. Seveda sem se spet veliko jezila :), kak čudno ane. Pa priznam da me pogreje nepravičnost, tudi te sem bila deležna en kanček. No preživela sem.

Tole je zapis iz ponedeljka....

Danes pa dodajam še strinjanje z rekom »Čudna so pota gospodova«. Res nikoli ne veš kje boš ujel svoj lasten rep. Kako se dogodki in ljudje prepletajo skozi življenje je včasih prav zanimivo, kdaj pa kdaj celo bolj zapleteno kot v kaki venezuelski limonadi. Pa se zgodi da ti uslugo naredi nekdo, ki ga niti nisi želel spoznati. Saj pravim čudno... Vsekakor pa za usluge moramo biti hvaležni. Pa tudi z nekdo-ji ni nič narobe, daleč od tega, le včasih spadajo v zgodbo v kateri nimam vloge.

10tka

Vse naj sTarči, naj ti zdravje še dolgo služi ....

Dolga pot

Res se bolj malo razumem. Žal. Ko že mislim da vem kaj in kako, pa kje sem in kje nisem, me moja čustva postavijo ponovno na glavo. Presenečam se vsak dan znova kako malo se razumem in poznam.
Stotine sanj sem že davno utopila v bazenu realnosti. Nekatere se v trenutku utapljanja spremenijo v ribice in tako živijo dalje, nič jih ne ustavi, niti to, da sem jim povedala kako jih ne maram. Nekatere sanje pa so tu, resnične, iz mesa in kosti, pa ne dojamem da je res. Morda čakam da bodo končane, bom potem lahko dojela da so bile tu? Seveda jih bo potrebno objokovati in se jeziti nad samo seboj, kako sem ponovno uničila nekaj kar sem si pravzaprav želela.

Lep dan je bil danes, mnogo prelep za službo ...

Paše

Zadnje čase pogosto slišana besedica, pa prav tako pogosto njen pomen čutim tudi sama. Danes pa sem se spet spomnila kako paše migat. Ni ravno alpinističen podvig, ampak po tednih bolehanja in službovanja, za povrh pa še slabega vremena, je sprehodič na Šmarnogorsko Grmado res pasal.
Lepo je ker lahko hodim in tečem. Celo želja po temni luknji je malce uplahnila :).

Še en ta pasji vikend

Čas da se malo preverimo je spet prišel. Prve kvalifikacije v novem koledarskem letu so vsakič prekmalu, no mene nekako vedno presenetijo nepripravljeno. Letos ni bilo dosti boljše. Da sem vsaj malo trenirala se moram zahvaliti Kaji, še vedno pa premalo in prepovršno za res zadovoljivo predstavo. Fokus pa je tako satelitsko razpršen vse naokoli, tako da ga pravzaprav sploh ni. Ponovno doživljanje svojega notranjega dialoga, tam nekje sredi poslušnosti, ni prav nič pasalo. Namesto da se bi posvetila svojemu »plesu« s psom, sem se raje debati same s seboj. O čem je tekla debata sedaj ne bi več vedela, bila pa je burna in tisti moment zelo pomembna. Za moj okus samo zadostne ovire, pa kaj več niti ni bilo pričakovati. Malo je kriva lenoba, čisto majčeknu pa se lahko izgovarjam na vreme, trenirala jih res nisem. Edino iskanje je bilo optimalno, lepo motiviran pes, dovolj solidna nakazovanja in nadvse iznajdljivo preverjanje kaj je za zaveso. Starči se namreč ni kar tako podala v skok čez oviro kjer je bil doskok zagrnjen z zaveso. Končni izkupiček opravljena kvalifikacija. O točkah raje ne bi, jih je po moje mnogo preveč, sej ne da bi se pritoževala vseeno raje preveč kot premalo.
Danes pa smo se ena mala čredica iz različnih koncev Slovenije dobili na najbolj prepišnem delu Ljubelja. Nekoliko mirni so se mi zdeli gostitelji, ponavadi so njihove debate bolj burne. Vsekakor pa se nad gostoljubjem zopet ni bilo za pritoževati. Tako smo se solidno pohladili, zaradi vetra, in vsake toliko solidno pogreli, zaradi čaja in kopanja :).

Perspektiva

Konec sveta je bil vsaj trikrat ta teden, ne vem natančno, sem namreč nehala šteti v sredo.
Želja skriti se v temno toplo luknjo je še vedno prisotna. Tam bi ostala vse do trenutka, ko temna tema ne bi bila več tako temna, potem bi se mi namreč zunaj zdelo neprimerno bolj svetlo.

Zveri so, pardon sta:

Tara

Letnik 1999, reševalni pes pred penzjonm (ko se bo njej zahotel ga bo dobila), najboljši pes kar sem jih imela do sedaj. Dejstvo da nima konkurence je zanemarljivo. Velika učiteljica, in neskončno potrpežljiv učenec. Pripeljala me je med reševalce, kjer sem srečala ljudi ki so mi danes kot bratje. Za enkrat dovolj o njej

Capa

Letnik 2008, reševalni pes »to be«. Mala ima vse potenciale, da postane moj najboljši pes. Nisem sicer verjela, da človek v življenju lahko dočaka kar dva popolna psa, ampak očitno gre.

Pa da se razumemo, ko govorim o najboljšem psu ne mislim na rezultate, temveč na doživljanje psa kot mojega štirinožnega spremljevalca. Dobri rezultati so sicer čist fajn, sam z njimi ne živim.

Prvi mora biti

Za začetek zakaj blog ... hmm. Malo zato ker sem otročja in bi jaz tudi svojega, malo pa zato ker dnevnik pišem že od nekdaj, pa naj bo še en tak javen :). Nekaj je tudi na tem, da se v mojem življenju obrača nov list in naj bo še blog en nov začetek, ko jih je sedaj že toliko.
»It's not the end of the world« pa zato ker se mi velikokrat zdi da je in ne dolgo nazaj me je nekdo zopet spomnil da še ni konec sveta. Moj mali svet je svet velikih katastrof, ki jih seveda večina ne vidi pa tudi ne razume :).
Nejasnosti smo upam da razčistili...
Kaj se bo dalo prebrati tukaj, se najbrž sprašujete. Nekaj o mojih dveh zvereh, pa o tem kako koga ne razumem, pa kako kdo mene ne razume, pa zakaj so ljudje tudi slabi, mogoče pa kdaj še malo moje lastne zgodovine.