Državno prvenstvo

Kaj naj rečem :), težko pričakovan dogodek. In splačalo se je!
Imeli smo se res lepo, prireditev je potekala brez zapletov, v res prijetnem okolju. Vsa delovišča so bila dostopna peš, tako da si se lahko cel dan sprehajal in si ogledoval delo tekmovalcev. Prijetno vzdušje pa je bilo čutiti povsod.
Veterinarska služba slovenske vojske je zelo prijazno skrbela za naše štirinožce in nas ;).
Sobotna jutranja prikazna vaja je bila videti res dobro, seveda so bile vmes improvizacije, vendar tako pač je, tudi v resnični situaciji. Videti različne ekipe, ki redko (ali skoraj nikoli) vadijo skupaj, kako usklajeno deljujejo kot da so eno pa je meni osebno res užitek.
Večerni obisk pleh bande, ki je pripravila vzdušje za res dobro zabavo, je bil odlično ozadje rojstnodnevne čestitke našemu Vozku.

Moja zadnja tekma s Taro.
Nekako sem se to odločala že kake pol leta, iskanje pa mi je samo potrdilo odločitev. Speljala sem jo solidno, no pri iskanju sem se malo razvadila, saj me je Tara zadnje leta vedno reševala tudi če sem slabo odvodila, tokrat tega ni več zmogla in jaz sem prepozno to dojela. Smola bi se temu reklo. Poslušnost in ovire pa bi lahko rekla da so bile kar optimalne. Pred kakimi tremi tedni namreč ni mogla niti hoditi brez bolečin. Izkupiček priznam je pod pričakovanji, lahko pa si tudi priznam da so bila pričakovanja morda malo nerealna (pa da ne bo kdo mislil da sem o kakih stopničkah sanjala, samo uvrstitev).