Kratka obnova

Lahko bi rekla, da je zadnja četrtina leta 2009 minila v zelo delovnem ritmu, pa vendar umirjeno. Očitno je bil avgust tisti "top" mesec za šoke :). Celo v službi se je lepo umirilo, to sicer ne pomeni da je dela kaj manj, nasprotno, samo panika je nekam šla. Meseci so sicer zbrzeli tako hitro da kaj dosti niti ne morem napisati. Nekako tako: dopoldan služba, popoldan poligon in tečaji, ali pa trening, zvečer še nujna papirologija za društvo in priprave za Fajn psa; vikendi jeseni pa so namenjeni preizkušnjam, izpitom, vajam, tiste dva, ki sta bila prosta pa smo posvetili praznovanju kakega rojstnega dne :). Tempo je bil res neizprosen. Mi je pa vseeno uspelo veliko in kvalitetno trenirati, kar se pri delu Cape že lepo pozna.

Zadovoljna sem tudi z izkupičkom izpitov. Tečajniki so prikazali prav lepo delo na izpitih A in BBH, reševalci pa so tako ali tako ene pridne mravljice. Dosežek leta je seveda team Kaja & Sila, z njunim uspehom sem dobila darilo, ki sem si ga začetek leta prav potiho želela. Res sem ponosna nanju :).


Z velikim optimizmom pa se veselim izivov, ki me čakajo v letu 2010.

Začelo se je

Dogaja, res dogaja :). Priprave so v polnem teku. Le te tudi botrujejo grozovitemu pomanjkanju časa za zapisovanje na blogu, no pa saj se bom potrudila vse to nadoknaditi.

Za sedaj pa naj vas povabim k ogledu www.fajnpes.si

SREČNO 2010!

Spet

odhajam namreč. Se mi pa zdi da samo še zapisujem kdaj odhajam in po tem kje sem bila :) toliko da ne pozabim, vmes pa je vse premalo časa da bi sploh razmišljala, kje pa še da bi te misli zapisovala. Jesenski tempo me res posrka vase in prav neverjetno se mi zdi kako je vsako leto krajše :P, res!

Valovi

Tisti ta morski so fajn, če niso previsoki :).
Bolj me živcirajo čustveni valovi. Res ne vem kako te dvige in padce malček pod kontrolo spraviti ;). Je pa zanimivo, to pa drži :), ker nikoli ne veš kakšne volje boš čez dve minuti.

Veliki Draški vrh

Z njim imam že od nekdaj težave :P
Prvi poizkus pristopa je propadel, nevem več zakaj že. Drugi bi kmalu, ker smo nekako zašli, pa se je konec koncev vseeno izšlo.
Tale tretji, tokrat plezalni, pa mi bo ostal kot ena res velika šola. Kup napak, takih malih, se je seštelo v en padec, ki se je končal srečno. Sicer ne brez poškodb, kajti če smo dopust začeli z zvitim gležnjem ga je očitno tako potrebno tudi zaključiti. Tokrat pa je bil moj gleženj, pa da ne bi zaostajala sem si raje poškodovala še ramo :P.
Padanja se spomnim skoraj vsega, že med izvajanjem ne estetskih salt mi je bilo jasno stanje enega gležnja, upala sem da nista šla oba. Za ramo se mi sprva ni zdelo da je kaj hudega. Manca, moja soplezalka je po prvem šoku izpeljala reševanje odlično. Vse odločitve so bile na mestu. HVALA!
Zadnja, za obe res skrajna odločitev je bila da vseeno pokličeva na pomoč GRS, čeprav sva se tej misli upirale do zadnjega. Njeno optimistično idejo, da bo vseeno sestopila sama je reševalka sprejela s komentarjem "A, da bomo še tebe pršl iskat čez pol ure?" in jo pripela na svojo popkovino.
...
Prejeli sva kar nekaj naukov, pa malo dodatnega strahu verjetno tudi. Z njim se bova verjetno soočali naslednje leto v kaki drugi smeri.

Pa je mimo

Dopust namreč.
Tokrat za spremembo destinacija nič kaj eksotična, zato pa toliko bolj eksotično dogajanje :). Dopusti bi naj pričela v četrtek, s koncertom v Udinah, pa potem direktno v Sello (Dolomiti) na plezanje za vsaj tri do štiri dni, potem v LJ dopolnit opremo, pa na morje, potem bi se pa prepustili navdihu :). No pa ker so plani zato da propadejo .... se je propad mojih planov začel že dan pred dopustom, ko sem ugotovila da službene obveznosti nikakor ne bodo dopustile pobega v Dolomite.
Koncert torej ostaja. Res mega ... Ugotovila sem da imam še vsaj 30 let da se zresnim, tako da ni panike.
Pa ker smo ostali čez vikend doma, gremo vseeno lahko pomagati na dogodek "frikanje z razlogom". Smo šli, lepo predstavili ERP in fino potrenirali, potem pa še malček plezarije. Uspešno preplezane smeri je začinil zviti gleženj, pa ne moj :P. Urgenca Celje prihajam.
Sledilo je dva dni umirjenega hlajenja gležnja in nekaj zapravljanja časa z nabavo :).
Potem pa morje. Po dolgem času eno tako Morje, ja z veliko, kjer ne počneš nič pametnega, prebiraš lahko čtivo, se sprehajaš po okolici, piješ kavice in pivce, ti je vseeno koliko je ura in kateri dan v tednu je. Priznam po dobrem tednu dni sem počasi imela dovolj, vrniti se je bilo treba.
V upanju da bom dobila kakega soplezalca/ko za petek, se podvizam na redni četrtkov sestanek AO-ja. Pa sem za petek zvisela :(. Prav na hitro se odločim da bom dan dopusta prihranila za kdaj drugič. Sobota in nedelja pa sta uspešno zasedena ... tako se je končal moj dopust :P.

Dopust, dopust, dopust

Rabim ga nujno, obupano, neskončno :P
Sej prihaja. Destinacija bolj ali manj neznana, se bomo prepustili trenutnemu navdihu.

:)