Veliki Draški vrh

Z njim imam že od nekdaj težave :P
Prvi poizkus pristopa je propadel, nevem več zakaj že. Drugi bi kmalu, ker smo nekako zašli, pa se je konec koncev vseeno izšlo.
Tale tretji, tokrat plezalni, pa mi bo ostal kot ena res velika šola. Kup napak, takih malih, se je seštelo v en padec, ki se je končal srečno. Sicer ne brez poškodb, kajti če smo dopust začeli z zvitim gležnjem ga je očitno tako potrebno tudi zaključiti. Tokrat pa je bil moj gleženj, pa da ne bi zaostajala sem si raje poškodovala še ramo :P.
Padanja se spomnim skoraj vsega, že med izvajanjem ne estetskih salt mi je bilo jasno stanje enega gležnja, upala sem da nista šla oba. Za ramo se mi sprva ni zdelo da je kaj hudega. Manca, moja soplezalka je po prvem šoku izpeljala reševanje odlično. Vse odločitve so bile na mestu. HVALA!
Zadnja, za obe res skrajna odločitev je bila da vseeno pokličeva na pomoč GRS, čeprav sva se tej misli upirale do zadnjega. Njeno optimistično idejo, da bo vseeno sestopila sama je reševalka sprejela s komentarjem "A, da bomo še tebe pršl iskat čez pol ure?" in jo pripela na svojo popkovino.
...
Prejeli sva kar nekaj naukov, pa malo dodatnega strahu verjetno tudi. Z njim se bova verjetno soočali naslednje leto v kaki drugi smeri.