Svetovno prvenstvo - drugič

Tokrat kot vodja ekipe. Priprave na odhod so bile v znamenju ene same misli, Tara. Vseeno mi je bilo kaj bom pozabila, ali imam sploh spakirano .... . Vikend sem preživela v poslavljanju od mojega čudovitega psa. Od četrtka ni več hotela jesti, dihala je vedno težje, vsako vstajanje je bilo projekt zase. Po glavi so se mi podile misli kaj je prav in kaj ne. Me bo sploh dočakala da se vrnem iz Žatca? Ko dan pred odhodom ni hotela več niti vstati, mi je bilo jasno, da ji dolgujem še zadnjo uslugo. Še zadnjič je odšla na trening se pocartat, nato pa pozdravit svoje preminule prijatelje. No pa smo pri pakiranju, ki me je zaposlilo, da sem se vsaj za silo psihično pripravila na svojo nalogo vodje ekipe.
Zbor na Rojah, kot ponavadi se nismo odpravili točno ob uri. Pa tudi na Šentilju dogovorjena ura dobi 15 minut pribitka, pa še eno kavico in nekaj smeha. Priznam, da mi je bilo lažje ker sem odšla in dobra volja sopotnikov mi je pomagala, da sem obdržala glavo pokonci. S kilometri prihajajo debate, konstruktivne kot so lahko samo v ERPS kombiju. Naše vožnje nikoli niso samo transport do cilja, vedno postanejo popotovanja :). Tudi tokrat je bilo tako. Nekaj kilometrov iz Brna smo morali zapustiti avtocesto in tako se je začelo naše spoznavanje Češke. Po dobrih 13 urah popotovanja smo prispeli v Žatec in spoznali naš »hotel«. Smeha in zabave na ta račun ni zmanjkalo cel teden. Vodovodne napeljave, oprema sob.... vse po češko. Namestili smo se, se sprehodili po mestu, še malo poklepetali in se odpravili k počitku v naše skromne sobice.
Na veterinarski pregled in prijavo smo se odpravili dopoldan. Brzina dogajanja pri tem je seveda ponovno po češko :S. Ekipa se do veterinarja odpravi sama, mene pa se Vlado usmili in me povabi na kavo. Najbrž sem izgledala slabo :). Popoldan nas je čakala uradna otvoritev, ki se je tokrat odvijala samo na stadionu in ni bilo potrebno paradirati čez celo mesto. Pa še vreme nas je prijazno osvežilo. Točo smo hvalabogu dočakali v kombiju. Še večerni žreb, kjer je pisanje štartnih številk predstavljalo svojevrstno dogodivščino, saj ozvočenja ni bilo, izgovorjava številk v angleščini pa tudi ni bila vedno ravno razumljiva. No nekako smo uspeli zaslišati večino tekmovalcev.
Začelo se je ... Seba štarta s poslušnostjo, solidno izpeljeta. Popoldan ima še iskanje, išče pa tudi Tomi. Pravi šok sem doživela ko sem ugledala »parkirišče« ob ruševini. Razbeljen betonski kotel :(. Prvi išče Seba, dva sta hitro zunaj, lepo oblajanja, upanje je še na višku. Z vsako minuto ki je minila pa vse bolj kaže na to da ne bo šlo. Res ni šlo, tretji v kleti je bil za Lona prevelik zalogaj. Malček sklonjene glave počakamo še Tomijevih 30 minut. Sherpa najde vse tri in jih slabo oblaja. Upanje, da bo delo vseeno ocenjeno z zadostno, se razblini v trenutku ko sodnica prične podajati oceno z besedami: »I'm very very sorry..«. Sodničina izjava dneva pa je bila zagotovo opravičilo Urošu, ko mu je prekinila delo »Please, don't cry« bilo pa ji je tudi tokrat »very sorry«. Tekomovalci so se trudili in borili dalje, žal pa vsem ni šlo na iskanju. Štiri dni je sonce žgalo v vsej svoji moči, poligon je bil prava kurilnica, vseeno pa so večinoma tekmovalci prikazali dobro delo. Do zaključne ceremonije, potem pa ponovno oblaki in veter, ter nevihta, tokrat smo ji popolnoma ušli.
Razpoloženje do sobote zvečer ni padlo, potem pa smo izvedeli za smrt švicarskega psa .... Priznam meni se je prav počasi pričelo vse sesuvati in se nisem več pobrala do odhoda. Mečkanje Cubine glave je dodalo še malo, prečrtana tabla »Žatec«, pa je zame pomenila da sem lahko spet samo jaz. Kake pol ure joka sem si vzela... Potem pa sva z Urško izmenično klepetali z Urošem, o konjih, kolesarjenju, dopingih, vzgoji, šolanju .... pa najbrž še o čem ;).