Dobro z dobrim

10 krogov za 10 nasmehov

Ker verjamem da se dobro z dobrim vrača ...

Metuljčica

Z malo metuljčico sva uspešno opravili izpit. Trema in sekiranje pred izpitom sta bili precejšnji :). Hecno da po vseh letih tekem nisem izgubila teh občutkov :D. Nov pes, nova spoznanja :)

Posnetek poslušnosti ...

Lavine, lavinice

Zima bela gre h koncu. Tako pridemo na vrsto mi reševalci, da se ponovno zarijemo v sneg za štiri dni. Letos nas je prvič v desetletju sneg postavil na laž saj ni padal več kot teden dni pred lavinami. Znana je namreč vsakoletna panika, a je cesta prevozna al ne :)...
Neznan mi je izvor letošnjega navala na sneg, saj sem imela kočo popolnoma polno 10 dni pred iztekom roka za prijave, no pa se je na koncu vse izšlo. Kočo smo imeli polno, v dolini pa tudi ni ostal nihče. Kot vedno doslej ;).
Kot vedno doslej me je ponovno zagrabila organizacijska prezasekiranost :(. Posledično grdi pogledi in odrezavi odgovori. Upam da se bom z leti popolnoma odvadila tovrstnega početja. Tokrat mi je ratalo šele tretji dan in je do večera minilo. No malo me je zaneslo, nekaj drugega sem želela povedati.
Hvala eni dami. Za lepe besede in iskren objem. Pravzaprav hvala vsem, ki ste uživali v teh štirih dneh, tako na plaziščih, kot na predavanjih in seveda pri zmernih večernih analizah ;). Nasmejani obrazi odtehtajo.
Že dolgo nisem tako uživala s skupino na plazišču, super zanimive pse smo imeli, vsi tečajniki zainteresirani za delo, res pravi užitek. Pa že dolgo nisem bila tako na psu s kondicijo :(, ni všeč, to je treba res popraviti.

Revizija

Novo leto je čas za pogled nazaj, tak čisto kratek. No tudi čas zaobljub, samo tega res ne počnem. Za 2010 lahko rečem da je zame leto izpolnjenih želja. Seveda so bili vzponi in padci, pa slabi dnevi in veseli tedni.
Začnimo na začetku:
Januar – končno se selim ... zaznamovalo ga je beljenje in pospravljanje. Pa seveda resne priprave na novo delovno mesto. Prva stranka in neizmerno veselje ob tem.
Februar – zaznamovan z delom, primopredaja desetih let dela, učenje in uvajanje naslednika. Popoldnevi pa zapolnjeni s psi in eno nedeljsko nepozabno postavljanje ograje.
Marec – zavod, lavine in prvi pravi tečaj pri Fajn psu. Uvajanje v nov ritem življenja. Spoznavanje tehnik obrezovanja sadnega drevja, uživanje ob urejanju zelenjavnega vrta.
April in Maj – preživeta delovno. Učenje za sodniškega pripravnika. Priprave na svetovno prvenstvo reševalnih psov, vodenje tečajev, skrb in veselje ob tem.
Junij – slovo od moje drage Tare. Psa ki mi je spremenil življenje.
Julij in Avgust – sproščen poletni ritem, zapolnjen s pripravo na s.p. – samostojno pot, urejanje papirjev in končno tudi začetek moje direktorske poti. Tu so še potovanja z reševalnimi psi, praktično vse vikende v avgustu.
September – začetek šole za otroke, pomeni tudi začetek šole za pse. Jesen se je pričela delovno in še bolj delovno. Tu nekje je še iskanje doma, hišice, ki bi jo lahko kupila in ima to kar potrebujeva. Našla sva nekaj ....
Oktober – s Capo grem drugič poizkusit srečo na izpit, razočaranje na iskanju in čisti užitek na poligonu. To da je bilo delovno ne rabim več pisat, ane ...
November – moj najljubši mesec, zaradi rojstnega dne, ne pa zaradi količine dežja, ki nam ga je letos dal, odpovedi tečajev zaradi dežja postajajo že moreče. Resno začneva razmišljati o pokriti hali, kjer bi lahko imeli tečaj tudi v primeru slabega vremena.
December – prisilnega dopusta zardi dežja/snega nisem prav nič vesela, smo se pa tistikrat, ko tečaj ni odpadel, imeli strašno fino, decembrsko razpoloženje, kuhano vino, kepe in psi, ki so na snegu neznansko uživali.

Hvala vsem, ki ste me spremljali v letu 2010!
Marko hvala za vso podporo in vero v moje delo!
Kaja hvala za partneršip, brez tebe ne bi upala!
Mami, mama in strica hvala za vašo podporo!

Res sem uživala to leto :)

Ponosna

Res sem ponosna :), tako zelo da moram to deliti z vsemi. O reševalnem inštruktorstvu in uspešnih varovancih sem pisala prejšnjikrat.
Tokrat pa so me navdušili tečajniki pasje šole Fajn pes. Vodniki in njihovi še ne leto dni stari psi so prikazali res lepo vedenje, tako v urbanem okolju, kot tudi na pravi pasji žurki.

Lepo je videti da se najino delo in vizija "materializira" :). Kako je izgledalo? Pet vodnikov, pet psov, lepo hodi na povodcu, prav vseeno jim je za lajajoče pse, ne silijo v mimoidoče tudi če so to psi ki jih ne poznajo, spuščeni se na svoje ime odzovejo s prihodom k vodniku, še na blatu lepo sedijo in čakajo na vodnika. Fajn psi!

Ko ti gre na jok ...

... od žalosti in veselja hkrati, res ni lahko ;).
Pomemben del moje identitete je "inštruktor". Delo z reševalnimi psi in njihovimi vodniki me res veseli. Sicer ni vsak za vsakega in tako tudi vsi ne razumejo mojega komuniciranja. Baje sem kača, kaj to pomeni si preberite tu. Nekaterim to ne ustreza, drugim pa. Ti slednji so tisti, ki doprinesejo veliko in še več k moji identiteti inštruktorja. Njihovo veselje in zadovoljstvo ob uspešno opravljenih preizkusih, izpitih, testih ... pa neprecenljiva nagrada. Bolje kot mastercard ;).
Še težje pa mi je ob neuspehih. Porajajo se mi vprašanja, kaj sem naredila narobe, kaj bi pri treningu morali spremeniti, najrazličnejši dvomi me prevzamejo.

Tak hecen vikend je za mano. Vesela in zadovoljna, saj je Kaja s Silo dosegla to kar sem že dolgo vedela, da sta sposobni. Matej in Žiga sta si suvereno prislužila izpit, svoj prvi. Saška prav tako uspešno opravila še drugo enko.
Žal pa vsem ni izšlo. En prav poseben reševalni par si ponovno ni uspel izpolniti želje. Hudo mi je zanju ...

Baje da je treba držati glavo pokonci in gremo novim zmagam naproti ... tole sem pa potrebovala danes. Hvala! Torej vse ob svojem času, pa bo.

Od višine se zvrti

No meni se tokrat ni :).
V sredo na Capin rojstni dan, smo se odpravili na Viševnik. Da ima Capa svoj "praznik" sem se sicer spomnila na poti, tako da to "darilo" ni bilo ravno v planu. Sumim da je ni motilo, saj je res uživala v dirkanju po snegu, še vabila k igri njene najljubše Sile je niso premamila. Pa to ni poanta mojega zapisa ;).
Minilo je krepko več kot eno leto od kar se nisem spravila tako visoko. Še na nadmorski višini izhodišča nisem bila prav pogosto. Padec mi je očitno pustil precej zadržkov :(. Presenetljivo lahko je bilo, bala sem se da bodo misli o obračanju močnejše. Z Viševnikom imava namreč precej pestro zgodovino obračanj, nekako nisva prav velikokrat za skupaj. Tokrat pa sva z Žigom sproščeno copotala prva in se po slabih dveh urah čudila, da sva že na vrhu. Prvi sneg je najbrž do danes že pobralo, prvi vzpon v zimskih razmerah letos nam je pa vseeno uspelo opraviti :P. Veselje in volja do vzpenjanja v gore pa se vrača :).