Revizija

Novo leto je čas za pogled nazaj, tak čisto kratek. No tudi čas zaobljub, samo tega res ne počnem. Za 2010 lahko rečem da je zame leto izpolnjenih želja. Seveda so bili vzponi in padci, pa slabi dnevi in veseli tedni.
Začnimo na začetku:
Januar – končno se selim ... zaznamovalo ga je beljenje in pospravljanje. Pa seveda resne priprave na novo delovno mesto. Prva stranka in neizmerno veselje ob tem.
Februar – zaznamovan z delom, primopredaja desetih let dela, učenje in uvajanje naslednika. Popoldnevi pa zapolnjeni s psi in eno nedeljsko nepozabno postavljanje ograje.
Marec – zavod, lavine in prvi pravi tečaj pri Fajn psu. Uvajanje v nov ritem življenja. Spoznavanje tehnik obrezovanja sadnega drevja, uživanje ob urejanju zelenjavnega vrta.
April in Maj – preživeta delovno. Učenje za sodniškega pripravnika. Priprave na svetovno prvenstvo reševalnih psov, vodenje tečajev, skrb in veselje ob tem.
Junij – slovo od moje drage Tare. Psa ki mi je spremenil življenje.
Julij in Avgust – sproščen poletni ritem, zapolnjen s pripravo na s.p. – samostojno pot, urejanje papirjev in končno tudi začetek moje direktorske poti. Tu so še potovanja z reševalnimi psi, praktično vse vikende v avgustu.
September – začetek šole za otroke, pomeni tudi začetek šole za pse. Jesen se je pričela delovno in še bolj delovno. Tu nekje je še iskanje doma, hišice, ki bi jo lahko kupila in ima to kar potrebujeva. Našla sva nekaj ....
Oktober – s Capo grem drugič poizkusit srečo na izpit, razočaranje na iskanju in čisti užitek na poligonu. To da je bilo delovno ne rabim več pisat, ane ...
November – moj najljubši mesec, zaradi rojstnega dne, ne pa zaradi količine dežja, ki nam ga je letos dal, odpovedi tečajev zaradi dežja postajajo že moreče. Resno začneva razmišljati o pokriti hali, kjer bi lahko imeli tečaj tudi v primeru slabega vremena.
December – prisilnega dopusta zardi dežja/snega nisem prav nič vesela, smo se pa tistikrat, ko tečaj ni odpadel, imeli strašno fino, decembrsko razpoloženje, kuhano vino, kepe in psi, ki so na snegu neznansko uživali.

Hvala vsem, ki ste me spremljali v letu 2010!
Marko hvala za vso podporo in vero v moje delo!
Kaja hvala za partneršip, brez tebe ne bi upala!
Mami, mama in strica hvala za vašo podporo!

Res sem uživala to leto :)

Ponosna

Res sem ponosna :), tako zelo da moram to deliti z vsemi. O reševalnem inštruktorstvu in uspešnih varovancih sem pisala prejšnjikrat.
Tokrat pa so me navdušili tečajniki pasje šole Fajn pes. Vodniki in njihovi še ne leto dni stari psi so prikazali res lepo vedenje, tako v urbanem okolju, kot tudi na pravi pasji žurki.

Lepo je videti da se najino delo in vizija "materializira" :). Kako je izgledalo? Pet vodnikov, pet psov, lepo hodi na povodcu, prav vseeno jim je za lajajoče pse, ne silijo v mimoidoče tudi če so to psi ki jih ne poznajo, spuščeni se na svoje ime odzovejo s prihodom k vodniku, še na blatu lepo sedijo in čakajo na vodnika. Fajn psi!

Ko ti gre na jok ...

... od žalosti in veselja hkrati, res ni lahko ;).
Pomemben del moje identitete je "inštruktor". Delo z reševalnimi psi in njihovimi vodniki me res veseli. Sicer ni vsak za vsakega in tako tudi vsi ne razumejo mojega komuniciranja. Baje sem kača, kaj to pomeni si preberite tu. Nekaterim to ne ustreza, drugim pa. Ti slednji so tisti, ki doprinesejo veliko in še več k moji identiteti inštruktorja. Njihovo veselje in zadovoljstvo ob uspešno opravljenih preizkusih, izpitih, testih ... pa neprecenljiva nagrada. Bolje kot mastercard ;).
Še težje pa mi je ob neuspehih. Porajajo se mi vprašanja, kaj sem naredila narobe, kaj bi pri treningu morali spremeniti, najrazličnejši dvomi me prevzamejo.

Tak hecen vikend je za mano. Vesela in zadovoljna, saj je Kaja s Silo dosegla to kar sem že dolgo vedela, da sta sposobni. Matej in Žiga sta si suvereno prislužila izpit, svoj prvi. Saška prav tako uspešno opravila še drugo enko.
Žal pa vsem ni izšlo. En prav poseben reševalni par si ponovno ni uspel izpolniti želje. Hudo mi je zanju ...

Baje da je treba držati glavo pokonci in gremo novim zmagam naproti ... tole sem pa potrebovala danes. Hvala! Torej vse ob svojem času, pa bo.

Od višine se zvrti

No meni se tokrat ni :).
V sredo na Capin rojstni dan, smo se odpravili na Viševnik. Da ima Capa svoj "praznik" sem se sicer spomnila na poti, tako da to "darilo" ni bilo ravno v planu. Sumim da je ni motilo, saj je res uživala v dirkanju po snegu, še vabila k igri njene najljubše Sile je niso premamila. Pa to ni poanta mojega zapisa ;).
Minilo je krepko več kot eno leto od kar se nisem spravila tako visoko. Še na nadmorski višini izhodišča nisem bila prav pogosto. Padec mi je očitno pustil precej zadržkov :(. Presenetljivo lahko je bilo, bala sem se da bodo misli o obračanju močnejše. Z Viševnikom imava namreč precej pestro zgodovino obračanj, nekako nisva prav velikokrat za skupaj. Tokrat pa sva z Žigom sproščeno copotala prva in se po slabih dveh urah čudila, da sva že na vrhu. Prvi sneg je najbrž do danes že pobralo, prvi vzpon v zimskih razmerah letos nam je pa vseeno uspelo opraviti :P. Veselje in volja do vzpenjanja v gore pa se vrača :).

Slikica

Pogrešam njeno energijo ...

Dobra polovica

Ja, dobra polovica avgusta je mimo in s tem tudi polovica "mojih poletnih potovanj".
Prejšnji vikend sem se potila v Avstriji. Na avstrijsko državno prvenstvo sem peljala devet tekmovalcev, sebe pa na naporno stažiranje. Dva dni in pol sem ocenjevala delo reševalnih parov, skupaj z delegiranimi sodniki. Naučili so me veliko, videla sem dve lepo izdelani sledi, kar nekaj res lepega dela iskanja v gozdu, žal zamudila res dobro delo na ruševini, ter uspešno ujela tekmovalko z najbolje ocenjeno poslušnostjo. Vsakič znova, ko sem se vrnila v naš "kamp", sem naletela na nasmejane obraze, včasih tudi do solz in res dobro vzdušje. Nočna neurja pa so poskrbela, da so se naše zaloge adrenalina praznile ponoči in ne pri delu :). Ugotovili smo, da je kampiranje fajn, da so skrivnosti jutranjega umivanja lahko res zelo zabavne, da mravljice lezejo marsikam, da kri spravi pokonci tudi ušesa, pa najbrž da sem še kako resnico zamudila :).
Ta vikend pa smo se potili v Italiji. FCI svetovno prvenstvo 2010. Nekako so me določili za vodjo PO ekipe v sestavi Robi & Ajka, Darko & Kala, Tilen & Kali. Glede na to, da se je pravilnik spreminjal še tri tedne pred tekmo, nismo pretirano treninrali, saj niti ni bilo mogoče. Močna želja da ne bi bili prvi je bila tako zelo velika, da sem seveda izžrebala štartno številko ena. Vsaj iskanje je bila prva disciplina, sem se tolažila. Kaj lahko pričakujemo se nam ni niti sanjalo :). Hujšega ni bilo sicer, razen italijanske "točnosti". Čakanje skoraj eno uro do iskanja, nam ni načelo živcev, prej bi rekla da nasprotno saj smo se popolnoma sprostili. Taktiko iskanja sem si zamislila šele na območju, ko sem dobila skico, in jo tudi sproti prilagajala. Vseeno smo končali z enim markerjem manj. Delo se je sodniku vseeno zdelo dovolj dobro, da ga je ocenil pozitivno. Seveda smo "ženovali in moževali" po bitki, ter bili vsi pametni, če bi .... Ampak nismo :). V soboto ob 12ih nas je čakala poslušnost. Prej pa še navijanje za ruševince, popoldan smo si ogledali njihovo koncertno iskanje, AC/DC je imel ravno dovolj časa da se je iztekel ko so končali z vsemi markerji. Res LEPO! Sobota zjutraj so oddelali še poslušnost si prislužili 165 pik in pred njimi je bilo samo še čakanje :), do zvečer ko so objavili rezultate. Tretje mesto! No torej, samo še poslušnost ob 12ih, pardon ene petnajst minut zamude, ker se je šef (nevem točno kateri) vozil s helikopterjem :). Priparadiramo na poslušnost, trdno odločena da bom predstavila ekipo, to tudi storim, se mi zdi da se sodniku najprej neki ni zdelo da bi me poslušal :). Baje je iz tribune izgledalo zelo lepo, kako je bilo ne vem. Večino časa namreč sem vodila vodnike v koloni. Z delom vodnikov moram priznati sem zadovoljna, kljub občasnim diskusijam se med delom ni negodovalo. Tudi psi so na iskanju dali vse od sebe, za poligon pa vem da bi lahko bilo tudi boljše. Končni izkupiček je peto mesto. Lep vikend je bil.
Sedaj pa pranje cunj in v sredo ponovno pakiranje, tokrat grem tudi s Caplom mal delat :). Varpolje 2010 prihajamo :).

Trpljenje

skoraj 1:1

Ni rezultat tekme, tak je izid pogrebov letos :(. Ena teta, ta prava, pa en stric, ta neprav, al kako se že reče če je od tete mož. Eh zakomplicirala sem.
Upam, da je to končni letošnji rezultat :S.
Edini plus pogrebov je, da družino pripeljejo skupaj. Vsaj z nekaterimi se namreč res dolgo že nisem videla.

Je čas za nova srečanja in je čas za slovo... slednjih imam za letos dovolj.

Svetovno prvenstvo - drugič

Tokrat kot vodja ekipe. Priprave na odhod so bile v znamenju ene same misli, Tara. Vseeno mi je bilo kaj bom pozabila, ali imam sploh spakirano .... . Vikend sem preživela v poslavljanju od mojega čudovitega psa. Od četrtka ni več hotela jesti, dihala je vedno težje, vsako vstajanje je bilo projekt zase. Po glavi so se mi podile misli kaj je prav in kaj ne. Me bo sploh dočakala da se vrnem iz Žatca? Ko dan pred odhodom ni hotela več niti vstati, mi je bilo jasno, da ji dolgujem še zadnjo uslugo. Še zadnjič je odšla na trening se pocartat, nato pa pozdravit svoje preminule prijatelje. No pa smo pri pakiranju, ki me je zaposlilo, da sem se vsaj za silo psihično pripravila na svojo nalogo vodje ekipe.
Zbor na Rojah, kot ponavadi se nismo odpravili točno ob uri. Pa tudi na Šentilju dogovorjena ura dobi 15 minut pribitka, pa še eno kavico in nekaj smeha. Priznam, da mi je bilo lažje ker sem odšla in dobra volja sopotnikov mi je pomagala, da sem obdržala glavo pokonci. S kilometri prihajajo debate, konstruktivne kot so lahko samo v ERPS kombiju. Naše vožnje nikoli niso samo transport do cilja, vedno postanejo popotovanja :). Tudi tokrat je bilo tako. Nekaj kilometrov iz Brna smo morali zapustiti avtocesto in tako se je začelo naše spoznavanje Češke. Po dobrih 13 urah popotovanja smo prispeli v Žatec in spoznali naš »hotel«. Smeha in zabave na ta račun ni zmanjkalo cel teden. Vodovodne napeljave, oprema sob.... vse po češko. Namestili smo se, se sprehodili po mestu, še malo poklepetali in se odpravili k počitku v naše skromne sobice.
Na veterinarski pregled in prijavo smo se odpravili dopoldan. Brzina dogajanja pri tem je seveda ponovno po češko :S. Ekipa se do veterinarja odpravi sama, mene pa se Vlado usmili in me povabi na kavo. Najbrž sem izgledala slabo :). Popoldan nas je čakala uradna otvoritev, ki se je tokrat odvijala samo na stadionu in ni bilo potrebno paradirati čez celo mesto. Pa še vreme nas je prijazno osvežilo. Točo smo hvalabogu dočakali v kombiju. Še večerni žreb, kjer je pisanje štartnih številk predstavljalo svojevrstno dogodivščino, saj ozvočenja ni bilo, izgovorjava številk v angleščini pa tudi ni bila vedno ravno razumljiva. No nekako smo uspeli zaslišati večino tekmovalcev.
Začelo se je ... Seba štarta s poslušnostjo, solidno izpeljeta. Popoldan ima še iskanje, išče pa tudi Tomi. Pravi šok sem doživela ko sem ugledala »parkirišče« ob ruševini. Razbeljen betonski kotel :(. Prvi išče Seba, dva sta hitro zunaj, lepo oblajanja, upanje je še na višku. Z vsako minuto ki je minila pa vse bolj kaže na to da ne bo šlo. Res ni šlo, tretji v kleti je bil za Lona prevelik zalogaj. Malček sklonjene glave počakamo še Tomijevih 30 minut. Sherpa najde vse tri in jih slabo oblaja. Upanje, da bo delo vseeno ocenjeno z zadostno, se razblini v trenutku ko sodnica prične podajati oceno z besedami: »I'm very very sorry..«. Sodničina izjava dneva pa je bila zagotovo opravičilo Urošu, ko mu je prekinila delo »Please, don't cry« bilo pa ji je tudi tokrat »very sorry«. Tekomovalci so se trudili in borili dalje, žal pa vsem ni šlo na iskanju. Štiri dni je sonce žgalo v vsej svoji moči, poligon je bil prava kurilnica, vseeno pa so večinoma tekmovalci prikazali dobro delo. Do zaključne ceremonije, potem pa ponovno oblaki in veter, ter nevihta, tokrat smo ji popolnoma ušli.
Razpoloženje do sobote zvečer ni padlo, potem pa smo izvedeli za smrt švicarskega psa .... Priznam meni se je prav počasi pričelo vse sesuvati in se nisem več pobrala do odhoda. Mečkanje Cubine glave je dodalo še malo, prečrtana tabla »Žatec«, pa je zame pomenila da sem lahko spet samo jaz. Kake pol ure joka sem si vzela... Potem pa sva z Urško izmenično klepetali z Urošem, o konjih, kolesarjenju, dopingih, vzgoji, šolanju .... pa najbrž še o čem ;).

Preostanek tolpe

11 let, 2 meseca

Ni tako dolga doba, kot se prvi hip zdi.
Zbogom Čeča, Bajsi, Čambi, Debela, Velika, Črna, Št.1, Tavelka, .... . Prosim pozdravi vse tam, pa ne renčat preveč na She ;).

Čas

Ja priznam, čas da bi spisala kako objavo sedaj imam, navdiha pa nobenega :(.

Kratka obnova

Lahko bi rekla, da je zadnja četrtina leta 2009 minila v zelo delovnem ritmu, pa vendar umirjeno. Očitno je bil avgust tisti "top" mesec za šoke :). Celo v službi se je lepo umirilo, to sicer ne pomeni da je dela kaj manj, nasprotno, samo panika je nekam šla. Meseci so sicer zbrzeli tako hitro da kaj dosti niti ne morem napisati. Nekako tako: dopoldan služba, popoldan poligon in tečaji, ali pa trening, zvečer še nujna papirologija za društvo in priprave za Fajn psa; vikendi jeseni pa so namenjeni preizkušnjam, izpitom, vajam, tiste dva, ki sta bila prosta pa smo posvetili praznovanju kakega rojstnega dne :). Tempo je bil res neizprosen. Mi je pa vseeno uspelo veliko in kvalitetno trenirati, kar se pri delu Cape že lepo pozna.

Zadovoljna sem tudi z izkupičkom izpitov. Tečajniki so prikazali prav lepo delo na izpitih A in BBH, reševalci pa so tako ali tako ene pridne mravljice. Dosežek leta je seveda team Kaja & Sila, z njunim uspehom sem dobila darilo, ki sem si ga začetek leta prav potiho želela. Res sem ponosna nanju :).


Z velikim optimizmom pa se veselim izivov, ki me čakajo v letu 2010.

Začelo se je

Dogaja, res dogaja :). Priprave so v polnem teku. Le te tudi botrujejo grozovitemu pomanjkanju časa za zapisovanje na blogu, no pa saj se bom potrudila vse to nadoknaditi.

Za sedaj pa naj vas povabim k ogledu www.fajnpes.si

SREČNO 2010!