Spet

odhajam namreč. Se mi pa zdi da samo še zapisujem kdaj odhajam in po tem kje sem bila :) toliko da ne pozabim, vmes pa je vse premalo časa da bi sploh razmišljala, kje pa še da bi te misli zapisovala. Jesenski tempo me res posrka vase in prav neverjetno se mi zdi kako je vsako leto krajše :P, res!

Valovi

Tisti ta morski so fajn, če niso previsoki :).
Bolj me živcirajo čustveni valovi. Res ne vem kako te dvige in padce malček pod kontrolo spraviti ;). Je pa zanimivo, to pa drži :), ker nikoli ne veš kakšne volje boš čez dve minuti.

Veliki Draški vrh

Z njim imam že od nekdaj težave :P
Prvi poizkus pristopa je propadel, nevem več zakaj že. Drugi bi kmalu, ker smo nekako zašli, pa se je konec koncev vseeno izšlo.
Tale tretji, tokrat plezalni, pa mi bo ostal kot ena res velika šola. Kup napak, takih malih, se je seštelo v en padec, ki se je končal srečno. Sicer ne brez poškodb, kajti če smo dopust začeli z zvitim gležnjem ga je očitno tako potrebno tudi zaključiti. Tokrat pa je bil moj gleženj, pa da ne bi zaostajala sem si raje poškodovala še ramo :P.
Padanja se spomnim skoraj vsega, že med izvajanjem ne estetskih salt mi je bilo jasno stanje enega gležnja, upala sem da nista šla oba. Za ramo se mi sprva ni zdelo da je kaj hudega. Manca, moja soplezalka je po prvem šoku izpeljala reševanje odlično. Vse odločitve so bile na mestu. HVALA!
Zadnja, za obe res skrajna odločitev je bila da vseeno pokličeva na pomoč GRS, čeprav sva se tej misli upirale do zadnjega. Njeno optimistično idejo, da bo vseeno sestopila sama je reševalka sprejela s komentarjem "A, da bomo še tebe pršl iskat čez pol ure?" in jo pripela na svojo popkovino.
...
Prejeli sva kar nekaj naukov, pa malo dodatnega strahu verjetno tudi. Z njim se bova verjetno soočali naslednje leto v kaki drugi smeri.

Pa je mimo

Dopust namreč.
Tokrat za spremembo destinacija nič kaj eksotična, zato pa toliko bolj eksotično dogajanje :). Dopusti bi naj pričela v četrtek, s koncertom v Udinah, pa potem direktno v Sello (Dolomiti) na plezanje za vsaj tri do štiri dni, potem v LJ dopolnit opremo, pa na morje, potem bi se pa prepustili navdihu :). No pa ker so plani zato da propadejo .... se je propad mojih planov začel že dan pred dopustom, ko sem ugotovila da službene obveznosti nikakor ne bodo dopustile pobega v Dolomite.
Koncert torej ostaja. Res mega ... Ugotovila sem da imam še vsaj 30 let da se zresnim, tako da ni panike.
Pa ker smo ostali čez vikend doma, gremo vseeno lahko pomagati na dogodek "frikanje z razlogom". Smo šli, lepo predstavili ERP in fino potrenirali, potem pa še malček plezarije. Uspešno preplezane smeri je začinil zviti gleženj, pa ne moj :P. Urgenca Celje prihajam.
Sledilo je dva dni umirjenega hlajenja gležnja in nekaj zapravljanja časa z nabavo :).
Potem pa morje. Po dolgem času eno tako Morje, ja z veliko, kjer ne počneš nič pametnega, prebiraš lahko čtivo, se sprehajaš po okolici, piješ kavice in pivce, ti je vseeno koliko je ura in kateri dan v tednu je. Priznam po dobrem tednu dni sem počasi imela dovolj, vrniti se je bilo treba.
V upanju da bom dobila kakega soplezalca/ko za petek, se podvizam na redni četrtkov sestanek AO-ja. Pa sem za petek zvisela :(. Prav na hitro se odločim da bom dan dopusta prihranila za kdaj drugič. Sobota in nedelja pa sta uspešno zasedena ... tako se je končal moj dopust :P.

Dopust, dopust, dopust

Rabim ga nujno, obupano, neskončno :P
Sej prihaja. Destinacija bolj ali manj neznana, se bomo prepustili trenutnemu navdihu.

:)

Zadetki

Pofočkana ...

V smislu kot jaz razumem zadetost, zagotovo od alkohola. Mamil ne jem ... :). Poizkusi kajenje trave se niso prijeli, razmišljanja o halucinacijah so ostala samo razmišljanja, zanimanje za trde droge pa je ostalo na ravni strahospoštovanja in firbec nikoli ni bil dovolj močan.

Zadeta od svojih lastnih hormonov ... tudi. Vsekakor pa tu zmaga zaljubljenost. V "tem stanju" počnem še večje neumnosti, ki jih ne bi naštevala če mi ne zamerite.

Pa da potunkam še koga:

Kajči, Urška, Marko (drugače mu bo blog umrl :P) in Nadja

Upanje ostaja ... :)

Upam, da je moje obdobje jamranja in samopomilovanja minilo za nekaj časa.
Upam, da se bodo vremena kranjcem zjasnila ;)
Upam, da se me smola z vremenom ne misli držati celo poletje.
Upam, da sem kvoto neumnosti, ki jih naj bi v tem življenju naredila, izpolnila.

Bil je turoben dan, za spremembo se moje razpoloženje ni ravno skladalo z njim :).
Misli pa mi uhajajo na dopust...

želje

Jokala bi pa ne morem :).
Samo nekdo ve, da si resno nekaj želim storiti, pa ne upam.

Koncert

Ne pomnim, da bi sploh kdaj bila na koncertu, ki me je zanimal in sem si ga res želela slišati, s tako malo energije. Tako utrujena, tako prazna sama v sebi. Koncert sam je bil dober, za moj okus vokal pretih in kitare malček preglasne. Videla sem kar sem želela videti in slišala skorajda vse kar sem želela slišati. Čuden mi je le občutek praznine skoraj ves koncert. Malo v hecu malo zares sem rekla na koncu, če bi trajal še kake dve uri bi nabrala ravno dovolj energije da bi lahko uživala in bila bi fizično že tako utrujena da bi na to pozabila :).
Pesmi pa tako prikličejo spomine iz davne preteklosti, neke začetke, tudi kake konce. Pravljica za lahko noč je pripovedovala o povezovanju življenjskih obdobjih in glasbi. Prepletajo se ves čas :).

Sve je lako kad si mlad

Sem lahko še naslednjih 15 let stara 22? Prosim?

A da ne gre. Hmm ...

Narobe svet, al narobe jaz, sej ne vem. Kot osnovnošolka sem se počutila staro, zrelejšo, mnogo zrelejšo kot so leta kazala. Sedaj ko sem blizu tem letom se počutim mnogo mlajšo, nezrelo, nedoraslo. Kje in zakaj se je to zgodilo najbrž nikoli ne bom izvedela.

Že takrat sem globoko v sebi čutila globalno bolečino sveta, še danes jo, edino žalostno je, da tako takrat, kot tudi danes, zelo slabo začutim lokalno bolečino posameznika, predvsem sem popolnoma nedojemljiva za bolečino sočloveka, ki jo povzročim sama. Ne mislite da nočem vedeti, daleč od tega, samo tako zelo sem prepričana da moram povedati točno tako in takoj, da popolnoma pozabim na to možnost. Res nikogar nisem hotela prizadeti s svojim besedami in dejanji, pa mi je to vseeno zelo velikokrat uspelo. Žalostno je le to da se tega zavem, ko je že zdavnaj vse mimo.

Težko je shajati z umom, ki je "naivn k sobarca". Izhajaš iz svoje lastne neposrednosti in pričakuješ da vsi tako reagirajo.

Sivo

Danes je tako ... sivo... lepše se ne znam izrazit. Sivino sem si seveda povzročila sama. Pregnat je še ne znam, žal.
Aja, sem vesela opravljenega izpita iz letne tehnike, en iz med pogojev za prehod iz mlajšega v starejšega pripravnika. To je to. Nad kvačkanjem sem sicer zadnje čase kar navdušena, saj moja podzavest kar dobro ve kaj moram narediti.
Jah, meditiranje bi morda pomagalo :).

prehiteli sta me

:) sam res ...
O tem kaj sem počela del vikenda je že napisano, s to razliko da sem bila v drugem delu ekipe ki je odkrivala tudi "poplezavanje" v jami. Poleg tlačenja skozi špranje in špranjice. Niti slučajno nisem vedela v kaj se podajam, je pa pasalo da bolj ne bi moglo :).

O tem kaj bi morala/želela početi pa je tudi že napisano. Čiščenja bi se bilo dobro lotiti na vseh področjih, lahko bi naprimer začela z avtom :). O urejanju žičk sicer še nisem sposobna razmišljati, najbrž pa da že nekaj časa prihaja do kratkega stika in morda je celo kaka žička poškodovana. Vem pa zagotovo da škatljice NIČ nimam :P.

Sicer pa nekako mi uspe vedno prepozno spoznati/ugotoviti/narediti/.../ karkoli že. Vse počnem z zamikom kakih sedmih let, nevem kaj se torej sekiram za par ur :P.

Tara

Sem obljubila da o njej kaj več napišem, najbrž je sedaj pravi čas za to. Še je z mano in upam da bo še kar nekaj časa, pa pustimo to sedaj. O tem kako tipično slovensko sem se lotila njenega nakupa sem že velikokrat govorila. V petek popoldan sem se odločila da hočem psa in kupila oglasnik, klicala, se zmenila da pridem in jo šla iskat. Seveda rodovnika nima, ker je to sam en papir, kaj in kako je v resnici nisem vedela, pa me tudi ni zanimalo. Tako nekako na kratko je bilo pred kakimi desetimi leti. Problemi in tegobe vzgoje so se seveda pojavljali, pri njenem odraščanju se moram zahvaliti bolj sreči kot pameti in kakemu znanju. Po spletu okoliščin sem pristala v mali šoli v ne najbližjem kinološkem društvu Ljubljana. Opravili sva še osnovi tečaj in takratni izpit B, vmes pa sem se odločila da me šolanje Tare veseli in da če ne bom nekaj ves čas delala, ne bo ravno dobro. Pa sem se odpravila k našim reševalcem. Ne ravno navdušen sprejem me je doletel, saj pasemska pripadnost ni bila ravno stereotipna. No vseeno so me sprejeli v svoj svet in ta svet me je popolnoma potegnil vase. Lahko rečem da je prav Tare kriva da poznam toliko res dobrih ljudi.
No pridno treniranje me je po kakem letu in pol pripeljalo na izpit. To se začne najina odisejada z R1. Opravljen je bil skoraj dve leti kasneje bolj kot ne z »božjo pomočjo«. V sedmo. Vmes sva sicer res opravili PO1, pa pričeli s poizkusi na PO2, ki je šel skozi tudi v sedmo. Toliko dela kot sem vložila vanjo se na izpitih nikakor ni hotelo pokazati v pravi luči. Koliko solz je teklo raje ne omenjam. Že v naslednjem roku, po opravljeni R1, pa sva suvereno opravili R2, kar mi je bila velika želja že od začetka. MERP! Tam bi rada bila, je bil nekako moto, al kako bi se temu reklo. Nekje okoli četrtega ali petega poizkusa naskoka na R1, je pričela šepati, pa smo sli na pregled, misleč da so strgane kolenske vezi. Ni bilo tako, diagnoza je bila borelija in erlihija, tu sem prvikrat mislila da je konec dela z njo. Izkazalo se je drugače. Dobre pet let je imela, ko sem drugič mislila da jo bom izgubila. V 16 dneh dvakrat zasuk želodca. Po drugi operaciji je bila živ okostnjak, prerezana čez cel trebuh. Najbrž bo morala nehat je bila napoved veterinarja. Pa tudi ni držalo. Koliko dvatisočakov je po tem prehodila niti nisem štela. Tekmovati sem pa tako začela šele kasneje. En plus pa je bil, pričela sem delati s klikerjem, saj je bilo neprestano ležanje brez dela, zanjo preveč. Pa smo se pričeli učiti trikce, kasneje pa sem popravila mnogo vaj poslušnosti. Vedno je bila moj »testni zajček«. Koliko različnih metod je bilo na njej stestiranih tudi na vem. Ko sem nekako opravila izpite, sem se odločila za nov iziv, tekme. Prvo leto, ko sem se prijavila, sva pogoreli v preveliki želji. Naslednje leto opraviva kvalifikacije 100%, pa se popolnoma zaplete kak teden dni pred odhodom. Tri dni sta se Mare in Katja borila in na koncu tudi uspešno izborila. Svetovno, naredila sem popolnoma začetniško napako in iskanje ni šlo. Letos pa sem s kvalifikacijami začela bolj zaradi njenega veselja ....
Učila me je potrpežljivosti, doslednosti, poslušanja, zaradi nje sem se odločila da postanem inštruktor, kjer se ponovno učim, kako z ljudmi (vsi ki me poznate veste kako to gre), z njo sem prepotovala precejšen del Evrope, pri tem spoznala veliko ljudi, kar nekaj je takih, ki so name močno vplivali in si želim da bi še dolgo gojili prijateljstvo, bili tudi moji učitelji.

Moj najboljši pes ;)

foto: Kaja Toroš

Državno prvenstvo

Kaj naj rečem :), težko pričakovan dogodek. In splačalo se je!
Imeli smo se res lepo, prireditev je potekala brez zapletov, v res prijetnem okolju. Vsa delovišča so bila dostopna peš, tako da si se lahko cel dan sprehajal in si ogledoval delo tekmovalcev. Prijetno vzdušje pa je bilo čutiti povsod.
Veterinarska služba slovenske vojske je zelo prijazno skrbela za naše štirinožce in nas ;).
Sobotna jutranja prikazna vaja je bila videti res dobro, seveda so bile vmes improvizacije, vendar tako pač je, tudi v resnični situaciji. Videti različne ekipe, ki redko (ali skoraj nikoli) vadijo skupaj, kako usklajeno deljujejo kot da so eno pa je meni osebno res užitek.
Večerni obisk pleh bande, ki je pripravila vzdušje za res dobro zabavo, je bil odlično ozadje rojstnodnevne čestitke našemu Vozku.

Moja zadnja tekma s Taro.
Nekako sem se to odločala že kake pol leta, iskanje pa mi je samo potrdilo odločitev. Speljala sem jo solidno, no pri iskanju sem se malo razvadila, saj me je Tara zadnje leta vedno reševala tudi če sem slabo odvodila, tokrat tega ni več zmogla in jaz sem prepozno to dojela. Smola bi se temu reklo. Poslušnost in ovire pa bi lahko rekla da so bile kar optimalne. Pred kakimi tremi tedni namreč ni mogla niti hoditi brez bolečin. Izkupiček priznam je pod pričakovanji, lahko pa si tudi priznam da so bila pričakovanja morda malo nerealna (pa da ne bo kdo mislil da sem o kakih stopničkah sanjala, samo uvrstitev).

Komi čakam

... kratkega dopustka :), pa prijetne družbe, večernih čvekov. Res pašejo ti reševalski podaljšanji vikendi, ko se naberemo skupaj v večjem številu. Še lepo vreme nas čaka :)....

Zapisek

Huh, daljši dnevi očitno slabo vplivajo na preživetje bloga ..., pa praznični vikendi tudi.
Zadnje čase veliko razmišljam, ti pomladni dnevi mi vsako leto prinesejo obdobje filozofskega poglabljanja bi se lahko reklo. Kaj je prav in kaj narobe? Se mi zdi da včasih reči hvala ali pa oprosti naredi več škode kot koristi. Res bi se rada zahvalila in tudi opravičila, pa se mi zdi da bom s tem posegala predaleč. Pa vendarle probat takole najbrž ni greh.
Hvala za družbo, lepe trenutke, vero vame, skrb, nauke, še marsikaj bi lahko naštela. Pa oprosti, ker nisem znala tiho ostati, te sprejeti takega kot si, ker prehitro popizdim, ker povem direkt in s tem prizadenem, pa najbrž bi tudi tu še lahko naštevala.
Prav vsem oprosti in hvala.

Za mano je vikend poln smeha in prijetnega čveka. Dobra družba, delo s psi in prijetno poplezavanje v plezališčih (nisem vpenjala nad glavo, sem pa zlezla letos prvo 5a, wiii). Pasalo je! Kačja družba je tako ali tako najboljša, modrosti naše matere pa seveda neprecenljive. MK hvala za gostoljubje!
Spoznala sem malo She, ki je poleg tega da je mali cukr, tudi spretna in neustrašna kot se za bodočo reševalno psičko spodobi, pa pametna tudi, saj je vendar kačji pes ;).

Dvoboj

Ko ti nekdo takole vrže "rokavico" je povabilo na dvoboj pač treba sprejeti.

Kje se že začne moja zgodba o tem kako postati inštruktor... aja, nisem hotela biti inštruktor, samo želela sem pridobiti več znanja za boljše delo s svojim psom. Pa sem po sili razmer vseeno dobila skupino, super skupino. Dobro delo vseh pa je v tistem letu dalo odlične rezultate, meni pa mnogo motivacije in samozavesti. Še nekaj mi je dala ta skupina, dobra prijateljstva. Eno se je do danes pogolobilo in upam da se bo razvijalo še naprej. Priznati moram Kaja, da te res občudujem, kot sem že nekajkrat povedala, ne vem če poznam še koga, ki bi tako neomajno veroval vame in v moje delo ter hodil tako pridno na treninge, čeprav se kake štiri mesece ni videlo nobenega rezultata. Pa si vseeno vztajala, pa sem vztrajala še jaz.
Štiri leta kasneje sem videla predstavo. Impresivno.
Delo s takimi vodniki pa seveda sploh ni delo, temveč čisti žur ;).

Najbrž bi bilo veliko primerneje da se jaz zahvalim vam, ker se lahko učim z vami in ker me z opravljenimi izpiti razveseljujete. Zato HVALA!

Plani

Ja sem ženska, ki potrebuje plan(e). Plani skrbijo, da ne zbluzim preveč, le en mali mali problemček imam. Veliko teh mojih planov se sfiži ;).
En tak plan, ki mu nikakor ne morem dati kljukice, je zadostiti pogojem matičnega alpinističnega odseka s številom zimskih vzponov. Čisto malo imam na sumu tiste zgoraj, ki prižigajo vreme, da se delajo norca iz mene. Kajti vikend, ki ga imam slučajno fraj (to pomeni, da se ne preganjam s psi nekje na kaki reševalski prireditvi), je zagotovo slabo vreme :(.
Tako je bilo tudi ta vikend. Obeti kako bom združila smučarijo in kak vzponček v času planiranega oddiha v Bovcu, so ostali le obeti, no še to ne saj jih je odplaknil dež v soboto zjutraj. Oddih je bil sicer vseeno prijeten in koristen, savna za dobro počutje, večer pantonime pa za rekreacijo udov, uma in seveda vseh smejalnih mišic.

Lep dan kliče

"Mi smo res zmešani"... mi je rojilo po glavi. Za druženje, trening in malo sonca, narediti kakih 300km? Ja taki smo.
Fajn trening, spet nekaj konstruktivnih debat, ena izsekana sprehajalna pot, nekaj čevapov, pa rešen padalec, to bi bila bilanca lepega dne na južnem gorenjskem (op.p. Gorica).
Sej vem malo osladno se bere, pa vseeno, hvala za povabilo Goricjani ;).
Zaključek pri Lidiji in malih gremlinih pa tako naredi povratek iz primorske še slajši, no pa malo boleč tudi ;).

Pridem

Našla sem, tisti košček v mojem srcu, kjer imam spravljeno veselje do dela s psi. Vsak dan znova sem ga bolje čutila. Tako zadovoljna sama s seboj in s svojim delom s psi že dolgo nisem bila :). Prav vse kar sem si želela na teh lavinah narediti mi je lepo uspelo. Mali pes je osvojil kar nekaj novih veščin, veliki pa se lepo zabaval. Dogodki pred odhodom so se nizali in lepo seštevali v eno zadovoljivo celoto. Odhod v trojki s kombijem se je izkazal za odlično idejo, skupna skrb za pse pa je vsaj v meni zbujala spomine na cirkus :), odpiranje petih boksev in sprehajanje petih pasjih dam že meji na cirkus. Skratka delo na plazu odlično, razpoloženje v sobi odlično, skupno zadovoljstvo udeležencev veliko, krst je uspel, žurka še bolj :), organizacijsko smo speljali vsaj zelo dobro, še vreme smo naročili pravo. Doživela sem enega lepših lavinskih tečajev. Hvala vsem udeleženim :).
Ena črna pika gre moji glavi, res ne morem iz svoje stare premajhne kože? Nekoč bo prišel trenutek, ko se bom naučila kako NE popizdit, al pa vsaj kako tega ne pokazat :P. Sem kar sem? Najbrž bi bil čas da se s tem sprijaznim.

Grem

...pa pa. Za štiri dni v belino, hribe, med pse, tam kjer sem neskončno rada.

Overloud

Moj ljubi marec, mesec v katerem se za vse tiste, ki delamo v računovodstvu, šele zaključi prejšnje leto. Seveda je v tem mesecu tudi lavinski tečaj. Pa še pomlad se začne, dnevi ki bi jih najraje preživela v naravi.... eh, spet jamram :), grem raje dokončat vse kar sem imela še v planu za ta večer.

Zeleno-sivo

Skoraj tako kot črno-belo.
Pa se mi je zdelo nekoliko preveč klišejsko. Rada imam zeleno, novo sveže, rast, rojstvo (aja mimogrede vesela zate Karmen in tvoje izpolnjene sanje, tebi in tvoji družini želim veliko dobrega), pomlad.... zelena je kul.
Siva moja ljuba, velikokrat se počutim sivo, megla, ja žabarka sem, kolikor me je skupaj, pa ne napihnjena, sam taka mala zelena rega. Spet zelena :), zelena mamba, taka interna fora, ko sem jo poizkušala razložiti sodelavcu nikakor ni šlo. Kače ni dojel kot pozitivne, pa pika.
O kačah kdaj drugič.

Glasno

jep, malo mi teksta zmanjkuje. Natančneje tako zelo veliko misli se podi po moji glavi, da imam občutek kot da bi imela en otroški vrtec v lobanji. Saj veste kako zveni kakih 100 otroških glasov naenkrat, pa ne v ubranem petju otroškega pevskega zbora ;), ampak v neskončnem čebljanju en čez drugega. Skratka ne slišim se, ker mi ne uspe izluščiti bistva. Pa še v realnem svetu sem popolnoma neskoncentrirana zaradi tega :(. Kako pa utišat te male zvokce, eee to pa ne vem.
Se priporočam če kdo kaj pametnega pogrunta :).

Lep dan s črno piko

Kaj je tisto kar naš sili v čudne odločitve?
Včeraj smo se odpravili v Desno grapo v Kalški gori. Simpatična in kratka grapica. Že na poti na Kokrško sedlo sva z soplezalko ugotavljali da smo pozni in da če želimo varen vzpon moramo pohiteti. Kajti na južnih pobočjih se je že pošteno posipalo. Kolega, na drugi strani doline sta že obračala, saj razmere niso dopuščale varnega napredovanja. No mi smo bili na severni strani, v senci in dobro predelan sneg je dopuščal varen vzpon. Sledil je sestop in nekje okoli 14:30 se je začel oglašati Bobnar, takoj mi je v glavo šinila misel »upam, da so vsi vzun«. Naslednjo uro je bobnelo in bobnelo, popolnoma mi je bilo jasno od kod ime grape. Danes sem zasledila v medijih, da žal niso bili vsi vzun :(. Očitno je včasih želja mnogo močnejša od razuma. Dve življenji sta tam zaključili svojo zgodbo.

Iti ali ne iti

je bilo vprašanje. Na izpit iz alpinistične zimske tehnike namreč. Na koncu sem se odločila, da če ne poizkusiš pač nimaš nobene šanse da narediš. Pa sem šla. Izpit sem uspešno opravila in na koncu sem bila celo čisto malo ponosna nase, kajti glede na vložen trud je bilo znanje kar zadovoljivo. Očitno so nam lani dobro predstavili potrebno. Veselje ob uspehu je skalila moja izbira »soplezalca«. Sej vse lepo in prav, a kot pregovor pravi »Navada je železna srajca«, tako je najina naveza funkcionirala kot sva navajena. A ravno ta način funkcioniranja je bil razlog za veliko spremembo. Seveda sem se spet veliko jezila :), kak čudno ane. Pa priznam da me pogreje nepravičnost, tudi te sem bila deležna en kanček. No preživela sem.

Tole je zapis iz ponedeljka....

Danes pa dodajam še strinjanje z rekom »Čudna so pota gospodova«. Res nikoli ne veš kje boš ujel svoj lasten rep. Kako se dogodki in ljudje prepletajo skozi življenje je včasih prav zanimivo, kdaj pa kdaj celo bolj zapleteno kot v kaki venezuelski limonadi. Pa se zgodi da ti uslugo naredi nekdo, ki ga niti nisi želel spoznati. Saj pravim čudno... Vsekakor pa za usluge moramo biti hvaležni. Pa tudi z nekdo-ji ni nič narobe, daleč od tega, le včasih spadajo v zgodbo v kateri nimam vloge.

10tka

Vse naj sTarči, naj ti zdravje še dolgo služi ....

Dolga pot

Res se bolj malo razumem. Žal. Ko že mislim da vem kaj in kako, pa kje sem in kje nisem, me moja čustva postavijo ponovno na glavo. Presenečam se vsak dan znova kako malo se razumem in poznam.
Stotine sanj sem že davno utopila v bazenu realnosti. Nekatere se v trenutku utapljanja spremenijo v ribice in tako živijo dalje, nič jih ne ustavi, niti to, da sem jim povedala kako jih ne maram. Nekatere sanje pa so tu, resnične, iz mesa in kosti, pa ne dojamem da je res. Morda čakam da bodo končane, bom potem lahko dojela da so bile tu? Seveda jih bo potrebno objokovati in se jeziti nad samo seboj, kako sem ponovno uničila nekaj kar sem si pravzaprav želela.

Lep dan je bil danes, mnogo prelep za službo ...

Paše

Zadnje čase pogosto slišana besedica, pa prav tako pogosto njen pomen čutim tudi sama. Danes pa sem se spet spomnila kako paše migat. Ni ravno alpinističen podvig, ampak po tednih bolehanja in službovanja, za povrh pa še slabega vremena, je sprehodič na Šmarnogorsko Grmado res pasal.
Lepo je ker lahko hodim in tečem. Celo želja po temni luknji je malce uplahnila :).

Še en ta pasji vikend

Čas da se malo preverimo je spet prišel. Prve kvalifikacije v novem koledarskem letu so vsakič prekmalu, no mene nekako vedno presenetijo nepripravljeno. Letos ni bilo dosti boljše. Da sem vsaj malo trenirala se moram zahvaliti Kaji, še vedno pa premalo in prepovršno za res zadovoljivo predstavo. Fokus pa je tako satelitsko razpršen vse naokoli, tako da ga pravzaprav sploh ni. Ponovno doživljanje svojega notranjega dialoga, tam nekje sredi poslušnosti, ni prav nič pasalo. Namesto da se bi posvetila svojemu »plesu« s psom, sem se raje debati same s seboj. O čem je tekla debata sedaj ne bi več vedela, bila pa je burna in tisti moment zelo pomembna. Za moj okus samo zadostne ovire, pa kaj več niti ni bilo pričakovati. Malo je kriva lenoba, čisto majčeknu pa se lahko izgovarjam na vreme, trenirala jih res nisem. Edino iskanje je bilo optimalno, lepo motiviran pes, dovolj solidna nakazovanja in nadvse iznajdljivo preverjanje kaj je za zaveso. Starči se namreč ni kar tako podala v skok čez oviro kjer je bil doskok zagrnjen z zaveso. Končni izkupiček opravljena kvalifikacija. O točkah raje ne bi, jih je po moje mnogo preveč, sej ne da bi se pritoževala vseeno raje preveč kot premalo.
Danes pa smo se ena mala čredica iz različnih koncev Slovenije dobili na najbolj prepišnem delu Ljubelja. Nekoliko mirni so se mi zdeli gostitelji, ponavadi so njihove debate bolj burne. Vsekakor pa se nad gostoljubjem zopet ni bilo za pritoževati. Tako smo se solidno pohladili, zaradi vetra, in vsake toliko solidno pogreli, zaradi čaja in kopanja :).

Perspektiva

Konec sveta je bil vsaj trikrat ta teden, ne vem natančno, sem namreč nehala šteti v sredo.
Želja skriti se v temno toplo luknjo je še vedno prisotna. Tam bi ostala vse do trenutka, ko temna tema ne bi bila več tako temna, potem bi se mi namreč zunaj zdelo neprimerno bolj svetlo.

Zveri so, pardon sta:

Tara

Letnik 1999, reševalni pes pred penzjonm (ko se bo njej zahotel ga bo dobila), najboljši pes kar sem jih imela do sedaj. Dejstvo da nima konkurence je zanemarljivo. Velika učiteljica, in neskončno potrpežljiv učenec. Pripeljala me je med reševalce, kjer sem srečala ljudi ki so mi danes kot bratje. Za enkrat dovolj o njej

Capa

Letnik 2008, reševalni pes »to be«. Mala ima vse potenciale, da postane moj najboljši pes. Nisem sicer verjela, da človek v življenju lahko dočaka kar dva popolna psa, ampak očitno gre.

Pa da se razumemo, ko govorim o najboljšem psu ne mislim na rezultate, temveč na doživljanje psa kot mojega štirinožnega spremljevalca. Dobri rezultati so sicer čist fajn, sam z njimi ne živim.

Prvi mora biti

Za začetek zakaj blog ... hmm. Malo zato ker sem otročja in bi jaz tudi svojega, malo pa zato ker dnevnik pišem že od nekdaj, pa naj bo še en tak javen :). Nekaj je tudi na tem, da se v mojem življenju obrača nov list in naj bo še blog en nov začetek, ko jih je sedaj že toliko.
»It's not the end of the world« pa zato ker se mi velikokrat zdi da je in ne dolgo nazaj me je nekdo zopet spomnil da še ni konec sveta. Moj mali svet je svet velikih katastrof, ki jih seveda večina ne vidi pa tudi ne razume :).
Nejasnosti smo upam da razčistili...
Kaj se bo dalo prebrati tukaj, se najbrž sprašujete. Nekaj o mojih dveh zvereh, pa o tem kako koga ne razumem, pa kako kdo mene ne razume, pa zakaj so ljudje tudi slabi, mogoče pa kdaj še malo moje lastne zgodovine.